RAZGLEDANO

Spider-Man je daleč najbolj priljubljen Marvelov superheroj, zato je razumljivo, da se ga stripovsko filmsko vesolje (oz. MCU) po večletnih neuspešnih poskusih vzpostavitve nove generacije junakov oklepa kot pijanec plota, saj (trenutno) predstavlja molzno kravo, ki jo je moč finančno izkoriščati vsaj še nekaj let. Spider-Man: Brand New Day, sicer četrti film, v katerem junakov pajkovski kostum obleče Tom Holland, je bil oglaševan kot vrnitev h koreninam oz. k evoluciji naslovnega lika iz borca zoper medgalaktičnega orjaka Thanosa v uličnega križarja in spretnega pretepača, ki se ne zapleta v bitke, prenasičene s posebnimi učinki in akrobacijami pred zelenim zaslonom. Napovedi so se delno uresničile; pričujoči film postreže z bolj prizemljenim in realističnim portretom težavnega vsakdanjika superheroja, ki se bori z osamljenostjo (veliko poudarka je na njegovi uničeni romanci z MJ), izgubo identitete in izgorelostjo, hkrati pa je še vedno vržen v središče pompozne (in pričakovano trapaste) zgodbe, ki napoveduje prihod ikoničnih mutantov X-Men v prihodnjih filmih. Ob tem seveda ne smejo manjkati ostale sestavine Marvelovih filmov; epizodne vloge priljubljenih junakov, kot so Hulk, Frank Castle oz. The Punisher (ta je sicer po disneyjevsko nekoliko “omehčan”, vendar še vedno uspe ohraniti nekaj mračnjaškega mačizma), in Jean Grey, ki kakopak v filmu nastopa zgolj zato, da odpre vrata omenjenim mutantom. Prednosti filma so vsekakor Hollandova čustvena igralska predstava (to je njegov daleč najboljši nastop v vlogi Spider-Mana), presenetljivo enakomerna porazdelitev dramatičnih trenutkov in humorja ter nekaj vznemirljivih akcijskih sekvenc, ki temeljijo izključno na praktičnih učinkih. Toda vsi ti aduti so konstantno podvrženi tipičnemu Marvelovemu spektaklu, ki s seboj prinaša neumno zgodbo, pozabljivega zlikovca in na trenutke zelo vprašljive posebne učinke. Spider-Man: Brand New Day bo vsekakor navdušil oboževalce ikoničnega pajkovskega junaka, saj uspe zaigrati na njihove čustvene strune, a če za trenutek snamemo očala navdušenja, zelo hitro ugotovimo, da imamo pred seboj precej pozabljiv akcijski kič, ki bi brez Spider-Manovega imena dihal na škrge.

Trbovlje niso pekel, ampak njegova soparna predsoba!

Hudič Trbovlje trese je moj prozni prvenec, ki sem ga izdal septembra 2026 pri založbi Primus. Gre za zbirko petnajstih kratkih zgodb, postavljenih v moje rodno mesto Trbovlje, središče zasavske regije, za katero je marsikdo od vas že slišal, vendar pa jo zelo malo ljudi dejansko pozna. Trbovlje za seboj vlečejo 250-letno zgodovino rudarstva, ki je številnim generacijam zapustila bogato kulturno dediščino, grenke in sladke spomine na obdobje, ko so naši očetje, dedje in pradedje s premogom celotni Sloveniji “greli rit” ter večni ogenj, ki simbolizira tovarištvo in upor. Nič pa ni večno in menjava sistemov je dobesedno čez noč prinesla mnog spremembe tudi v Trbovljah, žal pa jih je bilo mnogo slabih. Kapitalizem je opusti do začetka 90. let že zlajano idejo o bratstvu in enotnosti, v ospredje sta prišla pohlep in individualizem, nekontrolirano apetiti po zasebni lastnini so prešli v fazo groteske in trboveljskim rudarjem je bilo z zaprtjem jame med vrsticami rečeno, da jih več ne potrebujemo. Brezposelnost, revščina, družbena razslojenost, nacionalizem in načelo “več dela za manj denarja” so potrkali na vrata tudi v nekoč uporniških rdečih revirjih.

Knjiga Hudič Trbovlje trese prinaša zgodbe, ki se gibljejo v vodah žanra grozljivke, ki je v domačem prostoru še vedno nekoliko zanemarjen; Trbovlje s svojo temačno preteklostjo, konfliktno sedanjostjo in negotovo prihodnostjo predstavljajo idealno prizorišče za absurdne, kaotične in srhljive pripovedi. Smrad, ki ubija. Kanibalizem je nova valuta kapitalizma. Soba z razpadajočim maminim truplom. Skrita zgodovina prebudi zanemarjeno staro pokopališče. Otroške sirote po smetnjakih iščejo zavrženo hrano. Hodniki trboveljske bolnišnice, kjer prisotnost duhov napove usode, kateri ni moč ubežati. Dedkova lobanja narekuje potek večne vojne med “našimi” in “vašimi”. Rudar, ki noče končati svojega zadnjega “šihta”. Najstnici, ki se med “zadnjimi počitnicami” izgubita v gozdu. Vampir, ki hrepeni po okuženi krvi. Zapuščene rudarske kolonije, v katerih je vse pripravljeno na prihod novega odrešenika zatiranih in ponižanih. Vse to in še mnogo več ponuja moja knjiga, ki dokazuje, da te v Trbovljah vedno slišijo kričati. Kar je King naredil za Derry, skušam jaz narediti za Trbovlje!

Knjigo lahko naročite tukaj. Naj se trese!