RAZGLEDANO

Eden od glavnih razlogov, zakaj franšiza grozljivk Evil Dead tudi po več kot četrt stoletja ohranja visoko priljubljenost med novo generacijo gledalcev, je v njeni stilski preusmeritvi, ki pa se zdi povsem organska in smiselna. Izvirniki v režiji Sama Raimija so predstavljali zmes črnega humorja in absurdne groze, medtem ko so se novejši filmi, začenši z predelavo Evil Dead iz leta 2013, distancirali od komične teatralnosti, ki dandanes niti približno ne bi več vžgala in krenili v bolj temačne, resnobne in nasilne vode. Stilska preobrazba se nadaljuje tudi s filmom Evil Dead Burn, ki ga lahko brez težav označimo za najbolj mračno, gnusno in nasilne poglavje v franšizi; francoski režiser Sebastien Vaniček, ki je navdušil s svojim prvencem, napeto pajkovsko srhljivo Infested, posvoji mitologijo izvirnikov in to zapakira v tragični portret disfunkcionalne družine, katere potlačene zamere ob pomoči nadnaravnih sil izbruhnejo v orgijo gnusa in nasilja. Film spremlja družino Price, ki se zbere na pogrebu sina Josepha, ki je umrl v prometni nesreči, po pokopu pa se preostali člani odpeljejo v staro vilo, ki je bila v lasti preminulega dedka, sicer nekdanjega člana okultne skupine, ki je svoje čase s pomočjo zlovešče knjige Necronomicon obudila žive mrtvece. Po pričakovanjih se začne zelo hitro kazati krvavi davek dedkove preteklosti, družina Price pa je pahnjena v boj za preživetje. Evil Dead Burn je nepopustljivo krut, brutalen in temačen film, ki skuša s svojo kombinacijo krvavega ekscesa in družinske drame oponašati zmagovalno formulo moderne klasike Hereditary, pa četudi je s tega vidika nekoliko preveč plitek in predvidljiv. Navkljub temu pa film prepriča na skoraj ostalih ravneh; od fantastične atmosfere, dobrih igralskih predstav, visokim nivojem suspenza, subtilnim črnim humorjem in visokim številom učinkovitih strašljivih prizorov. Režiserjev temačen pristop bo kakopak ujezil oboževalce Raimijevih odštekanih filmov, toda Evil Dead Burn je dokaz, kako lahko znano franšizo oblečeš v nekaj modernega, ne da bi ob tem žrtvoval njenega bistva.

Čeprav obstaja več filmskih adaptacij klasičnega pustolovskega romana The Last of the Mohicans pisatelja Jamesa Fornimore Cooperja, je širšemu občinstvu najbolj poznana tista iz leta 1992 v režiji Michaela Manna. To Cooperjevi literarni predlogi sledi zgolj bežno in se zadovolji zgolj s starošolsko pustolovščino, ki vključuje tudi močno romantično noto. Zgodba je postavljena v leta 1757, ko kolonialna vojna med Anglijo in Francijo na območju Severne Amerike doseže vrelišče, sredi tega kaosa trije poslednji pripadniki indijanskega plemena Mohikancev spremljajo hčerki hčerki angleškega polkovnika Munroja, ki sta namenjeni k svojemu očetu na oblegano ozemlje. Vojna pa seveda ne more miniti brez ljubezni, ki se tokrat rodi med posvojenim Mohikancem Hawkeyjem (Daniel Day-Lewis) in Coro Munro (Madeleine Stowe), kar je tudi osrednji fokus Mannovega epa. The Last of the Mohicans utrjuje režiserjev sloves perfekcionista, saj gre za tehnično brezhiben film, ki gledalca očara s spektakularnimi prizori severnoameriške divjine, nepozabno glasbo Trevorja Jonesa, ki črpa navdih iz škotskih ljudskih pesmi ter zavidanja vredno zgodovinsko natančnostjo, ki se odraža preko kostumografije, uporabe orožja, realističnih prizorov bitk in uporabo izvornega indijanskega dialekta. Enako odlične so tudi igralske predstave, kjer poleg znova karizmatičnega Day-Lewisa zasije predvsem West Studi v vlogi huronskega bojevnika Mague, ki sicer igra vlogo antagonista, vendar mu je dodana nepričakovano čustvena dimenzija. Če kje filmu spodrsne, je pri nekoliko nedodelani in preveč sentimentalni romantični zgodbi, ki bi si zaslužila več globine, vendar pa po zaslugi fenomenalnega epiloga (brez pretiravanja lahko rečemo, da film postreže z enim od najboljših zaključkov v zgodovini sedme umetnosti) vendarle doseže določeno katarzo. The Last of the Mohicans je v svojem bistvu morebiti res tipična hollywoodska pustolovska melodrama, vendar pa navkljub temu pusti na gledalcu močan vtis.