Po izletu v vode distopičnega psihološkega trilerja Don’t Worry Darling, ki je s seboj prinesel cel kup nadležnih zakulisnih dram, se je Olivia Wilde s svojim tretjim režijskim poskusom The Invite skuša približati tonu nevrotične romantične komedije za odrasle, s katerimi je zaslovel Woody Allen. Film sledi večeru v življenju odtujenih zakoncev Joeja (Seth Rogen) in Angele (Wilde), ki pričakujeta obisk svojih novih sosedov Hawka (Edward Norton) in njegove partnerke Pine (Penelope Cruz); tekom sprva sproščenega druženja se začnejo hitro razkrivati luknje v odnosih obeh parov, kar posledično vodi do čustvenega izbruha z usodnimi posledicami. The Invite je film, ki skuša s trpkim humorjem in pogosto prisotnostjo cinizma v dialogih analizirati frustracije parov v srednjih letih, ki se soočajo z zamolčanimi zamerami, neproduktivno komunikacijo in predvsem seksualno frustracijo. Režiserka z omejenostjo na eno lokacijo (večina filma se odvije v stanovanju zakoncev) premeteno zajame tako čustveno kot fizično ujetost likov, njena suverena režija in par posrečenih trenutkov (npr. uporaba melodramatične glasbe, ki duhovito ponazarja čustveno razburkanost osrednjih likov ter vzdušna vizualna podoba) pa znova dokažejo, da je Wildova zelo kompetentna filmarka. Žal pa tehnična dovršenost izdelka ne more nadomestiti tega, da je njegova vsebinska izvedba naravnost utrujajoča; osrednji liki so izredno nadležni in posledično nezanimivi, igralske predstave precej blede (še posebej slabo jo odnese Wildova, ki igra preveč teatralno), dialogi so polni šal na prvo žogo, ki so povrhu tega še obupno razvlečene, nasploh pa se zdi, da Wildovi po obetavnem začetku zelo hitro zmanjka idej in se v nadaljevanju samo še vrti v krogu. The Invite je film, ki bi ga Woody Allen z lahkoto spremenil v prisrčno nevrotično komedijo, medtem ko Wildova zamenja šarm za nadležnost.

Richard Linklater je že od nekaj znan kot izredno inovativen filmar, ki ne pozna strahu pred eksperimentiranjem, hkrati pa je tudi mojster minimalističnih konceptov, ki gledalca pogosto vodi do nepričakovano čustvene katarze; spomnimo se samo njegove klasike Before Sunset, kjer je iz preproste zgodbe o fantu in dekletu, ki skupaj preživita noč na Dunaju, ustvaril ganljivo parabolo o naključni ljubezni, osamljenosti in minevanju. Tape je s tega vidika še bolj “radikalen” film, saj se njegova zgodba odvije v realnem času, z zgolj tremi liki in na eni sami lokaciji utesnjene motelske sobe. Film, posnet po istoimenski gledališki igri Stephena Belberja, spremlja tri nekdanje srednješolske prijatelje, ki se skušajo prebijati skozi težavno obdobje odraslosti; Vince (Ethan Hawke) je prostovoljni gasilec, ki se preživlja s preprodajo mamil, zaradi svojega pogosto nasilnega obnašanja pa ga je pred kratkim zapustil dekle, Jon (Robert Sean Leonard) je ustvarjalec dokumentarcev, katerega najnovejši film bodo naslednji dan predvajali na priznanem festivalu, Amy (Uma Thurman) pa je pravnica, ki je kot najstnica dolgo časa hodila z Vincem, tik pred zaključkom šole pa se je spustila z Jonom v afero za eno noč. Trojico združi travmatičen dogodek izpred desetih let, ki ga ni nikoli razčistila in tekom napetega večera privrejo na dan mnoga zamolčana dejstva o dejanski moči njihovega prijateljca. Tape je izvrstno zrežirana in strukturirana psihološka drama, ki jo poganjajo mojstrske igralske predstave Hawka, Leonarda in Thurmanove, premeteni in duhoviti dialogi ter pogosto napeto vzdušje, ki ga Linklater doseže tudi z gverilskim pristopom snemanja dogajanja s pomočjo camcorder kamere. Kombinacija vseh teh adutov ustvari napeto dialoško dramo, ki analizira moči prijateljskih vezi in kako ljudje v dobi odraslosti pristopamo do odnosov oz. kako napačno jih lahko razumemo. Tape ob vnovičnem ogledu morebiti res izgubi nekaj čustvene moči, toda še vedno gre za izredno posrečen filmski eksperiment, ki jih v današnji ponudbi močno pogrešamo.