V času, ko filmske grozljivke vse pogosteje postajajo varne, sanitirane ali celo cenzurirane, se zdi ideja o predelavi zloglasnega izmišljenega dokumentarca Faces of Death iz konca 70. let naravnost nora. Simulacija snuff filma, ki je kombinirala zaigrane in avtentične posnetke ubijanja ljudi in živali, je skozi navidezno eksplotacijsko “zabavo” servirala srhljiv (in žal še vedno aktualen) družben komentar o zverinskosti človeške narave. Kako takšne vrste film preslikati v sedanjost, ne da bi ob tem sprožil moralno paniko? Faces of Death v moderni preobleki ubere dokaj domiselno pot in ustvari film znotraj filma; režiser Daniel Goldhaber na več mestih resda imitira nekatere najbolj srhljive prizore iz izvirnika, vendar pa se v prvi vrsti posveča pikremu satiričnemu metakomentarju o srhljivi naravi interneta, katerega uporabniki postajajo iz leta v leto bolj krvoločni, željni krvi in pripravljeni, da v bolečini najdejo sredstvo za izražanje užitka. To spozna tudi glavna junakinja filma, internetna moderatorka Margot (Barbie Ferreira), ki zgrožena ugotovi, da njeni nadrejeni nesankcionirano dopuščajo sporne objave, med drugim tudi sprevrženega snuff filma, ki je imitacija umorov iz Faces of Death. Poleg odlične igralske predstave Ferreire in ostrega komentarja o dekadenci naših virutalnih svetov, film prepriča z dobrim smislom za humor, brutalnostjo, ki se uspešno izogne eksplotaciji ter močnim suspenzom. Film začne izgubljati tla pod nogami šele v drugi polovici, ko se prelevi v bolj konvencionalno moderno grozljivko, kar s seboj povleče nekaj za lase privlečenih zapletov, skrajno neumnih odločitev likov ter dejstva, da bi film lahko bil še bolj oster in neusmiljen do tarče, katero napada (internet). Faces of Death je nepopolna, vendar domiselna predelava filma, ki se spremeni v njegovo največjo nasprotnico.
