Faces of Death (2026)

Rating: 7 out of 10.

V času, ko filmske grozljivke vse pogosteje postajajo varne, sanitirane ali celo cenzurirane, se zdi ideja o predelavi zloglasnega izmišljenega dokumentarca Faces of Death iz konca 70. let naravnost nora. Simulacija snuff filma, ki je kombinirala zaigrane in avtentične posnetke ubijanja ljudi in živali, je skozi navidezno eksplotacijsko “zabavo” servirala srhljiv (in žal še vedno aktualen) družben komentar o zverinskosti človeške narave. Kako takšne vrste film preslikati v sedanjost, ne da bi ob tem sprožil moralno paniko? Faces of Death v moderni preobleki ubere dokaj domiselno pot in ustvari film znotraj filma; režiser Daniel Goldhaber na več mestih resda imitira nekatere najbolj srhljive prizore iz izvirnika, vendar pa se v prvi vrsti posveča pikremu satiričnemu metakomentarju o srhljivi naravi interneta, katerega uporabniki postajajo iz leta v leto bolj krvoločni, željni krvi in pripravljeni, da v bolečini najdejo sredstvo za izražanje užitka. To spozna tudi glavna junakinja filma, internetna moderatorka Margot (Barbie Ferreira), ki zgrožena ugotovi, da njeni nadrejeni nesankcionirano dopuščajo sporne objave, med drugim tudi sprevrženega snuff filma, ki je imitacija umorov iz Faces of Death. Poleg odlične igralske predstave Ferreire in ostrega komentarja o dekadenci naših virutalnih svetov, film prepriča z dobrim smislom za humor, brutalnostjo, ki se uspešno izogne eksplotaciji ter močnim suspenzom. Film začne izgubljati tla pod nogami šele v drugi polovici, ko se prelevi v bolj konvencionalno moderno grozljivko, kar s seboj povleče nekaj za lase privlečenih zapletov, skrajno neumnih odločitev likov ter dejstva, da bi film lahko bil še bolj oster in neusmiljen do tarče, katero napada (internet). Faces of Death je nepopolna, vendar domiselna predelava filma, ki se spremeni v njegovo največjo nasprotnico.

The Thing (1982)

Rating: 9 out of 10.

The Thing, ZF šoker kralja grozljivk Johna Carpenterja, je ugledal luč sveta v poletnem času 1982, ko so v kinih kraljevali optimistični blockbusterji, še posebej Spielbergova klasika E.T. Občinstvo, katerega verjetno ni mikal temačen in zastrašujoč ton (dobesedno) ledenega trilerja, postavljenega na Antarktiko, je film spregledalo, kritiki pa so bili do izdelka prav tako precej zadržani. Na srečo je bila zgodovina v tem primeru na strani zmagovalca, zato je The Thing tekom let vendarle doživel ponovno evalvacijo in si prislužil status kultne mojstrovine, ki ni zaznamovala zgolj 80. leta, ampak predstavljala revolucijo na področju posebnih učinkov in gradnje suspenza. Film spremlja skupino ameriških znanstvenikov, ki opravlja dela v bazi na Antarktiki in se je prisiljena soočiti z nezemeljskim organizmom, ki je zmožen prevzeti obliko kateregakoli živega organizma, kar posledično zbudi paranojo in nezaupanje med člani ekipe, saj lahko vsak izmed njih predstavlja nevarnost. Z današnjega vidika je težko rezumati, zakaj je bil film The Thing kritiško tako slabo sprejet, saj skoraj na vseh ravneh predstavlja presežek; od osupljivih posebnih učinkov, ki so tlakovali pot eksploziji popularnosti t.i. telesne grozljivke v 80. letih, nepozabne glasbene podlage Ennia Morriconeja, dobro razvitih likov, ki navkljub skromni karakterizaciji uspejo zavoljo odličnih igralskih predstav pustiti močan vtis, brezhibno stopnjevanega suspenza in klavstrofobičnega vzdušja ujetosti na eni sami lokaciji pa seveda do vizualno impresivne podobe, ki izvrstno ujame neusmiljen hlad antarktičnega okolja. Filmu The Thing mogoče ne bi škodilo, če bi bil nekoliko daljši in preživel dlje časa z liki, vendar pa Carpenterja to ne zanima; gre za ledeni triler, ki je napet od prve do zadnje minute in kjer ni časa za razmislek, saj nevarnost preži na vsakem koraku. Carpenterjeva ledena mojstrovina.