Willard (2003)

Če bi delali seznam kriminalno podcenjenih igralcev, bi se na samem vrhu nedvomno znašel Crispin Glover, ki je sicer briljiral kot odštekani oče McFly v ZF komediji Back to the Future, vendar pa kasneje nikoli ni uspel doseči uspeha, ki si ga nedvomno zasluži. Svoj talent za igranje ekscentričnih likov je izpopolnil v več filmih, med drugim tudi v “podganji” grozljivki Willard; naslovni junak je namreč asocialni čudak, ki bi se lahko postavil ob bok lanskoletnemu Phoenixovemu Jokerju. Willard namreč živi skupaj s svojo materjo v stari razpadajoči hiši, hodi v službo, ki jo sovraži in prenaša žaljive izpade svojega tiranskega šefa (R. Lee Ermey v birokratski različici svojega ikoničnega lika polkovnika Hartmana iz klasike Full Metal Jacket). Povrhu tega pa ima velike težave z gnezdom podgan, s katerimi začne navezovati bizarno sočuten stik, kar uporabi kot sredstvo za maščevanje nad vsemi ljudmi, ki so ga poniževali. Willard je film, ki do maksimuma izkoristi svoj absurdni zaplet in poskrbi, da se gledalec enako zabava kot tudi počuti odvratno, še posebej zaradi številnih množičnih prizorov s podganami in njihovim razposajenim maščevalnim pohodom. Ne preseneča, da je film napolnjen s črnim humorjem, potoki krvi in umazanijo, ki jo podgane puščajo za seboj, temu primerno pa je tudi tempo hiter (na trenutke prehiter, saj določene dele zgodbe pusti slabše razvite) in živahno dogajanje, zaradi katerega slabih 100 minut mine kot bi mignil. Seveda pa vsi aduti filma ne bi pomenili veliko, če ne bi teh v rokah držal fenomenalni Glover, ki zna prebuditi enako mero sočutja kot tudi odvratnosti, svojemu liki pa doda dovolj globine, da gledalec odmisli spoznanje, da so preostale osebe v filmu (še posebej lik Laure Harring) precej enodimenzionalne. Willard je kljub napakam izredno napeta in zabavna grozljivka, ob katerih boste trepetali predvsem tisti, ki ob pogledu na podgano zakričite.

Ocena

Rating: 3.5 out of 5.

Come to Daddy (2020)

Rating: 7 out of 10.

Udobno življenje Norvala Greenwooda preseneti pismo njegovega očeta, ki je družino zapustil, ko je bil še otrok in ga tako ni videl že skoraj 30 let. Četudi poln dvomov in strahu, se Norval odloči obiskati očeta v njegovi odmaknjeni koči ob obali, kjer kmalu ugotovijo dvoje; da je oče egoistični kreten in da za seboj vleče grozljive skrivnosti iz preteklosti, za katere bo izstavil račun ravno Norvalu. To predstavlja zgolj eno nianso črnohumorne srhljivke Come to Daddy, ki se oklepa znanega pregovora, da je žlahta raztrgana plahta, v tem primeru pa celo recept za smrt. Režiser Ant Timpson uspe z mešanico gravža, hitchcockovskega suspenza in prefinjenega občutka za humor voditi gledalca skozi labirint nepredvidljivih zapletov, ki (skoraj) nikoli ne dajejo vtisa deja-vuja in generičnosti, zaradi katerih žanr grozljivk prepogosto trpi. Ker je film zamišljen kot absurdna tragikomedija, dogajanja kakopak ne smemo jemati preveč resno, vendar pa smeh nikoli ne zasenči napete zgodbe, kjer ni nikoli povsem jasno, v katero smer bo krenila. Za večji uspeh filma je zaslužen tudi Elijah Wood, ki se zadnja leta pojavlja v majhnih oz. neodvisnih filmskih produkcijah, kar mu omogoča, da lahko razvija svoj igralski talent, čeprav tokrat zgolj ponovi vlogo zmedenega mladeniča, ki je vržen v ekstremno situacijo in se mora iz nje izvleči popolnoma sam. Come to Daddy je simpatična komedija zmešnjav, krvava grozljivka in psihološki triler v enem in v vseh treh pogledih je več kot uspešen.