Domači filmski ustvarjalec Tomaž Gorkič se je širšemu občinstvu predstavil s hribovskim slasherjem Idila, ki se na vsebinski ravni sicer ni uspel pohvaliti z izvirnostjo, a je bil navkljub temu povsem kompetentno narejena slovenska grozljivka. Za svoj naslednji celovečerec, črnohumorno krvavo grozljivko Prekletstvo Valburge, pa Gorkič predstavi zgodbo o dveh bratih, ki se preživljata s prevarantskimi posli, med katere spada tudi turistični ogled zapuščene graščine domnevnega vampirskega barona Valburge. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da se kmalu izkaže, da je graščina napolnjena s skrivnostmi, zaradi katerih začnejo turisti umirati eden za drugim. Gorkič je vsekakor vešč filmar, ki pozna pravila žanra komične grozljivke, vendar pa Prekletstvo Valbruge žal tega ne izkazuje; na tehnični ravni je sicer povsem spodoben poklon starošolskim eksplotacijskim slasherjem iz 60. in 70. let, saj postreže z dobro atmosfero, prepričljivimi akcijskimi prizori, všečno kostumografijo in nekaterimi posrečenimi komičnimi vložki. Navkljub temu pa je Gorkičev film nekoliko lenoben in prazen, kot da se ekipi pred in za kamero ni ljubilo v projekt vložiti svoj maksimum; humor je pogosto zelo obešnjaški in nepotrebno vulgaren, velika večina likov je enodimenzionalno dolgočasnih (če bi Gorkič vsaj polovico le teh iz filma vrgel, bi lahko več časa namenil ostalim, da pridejo do izraza) in nasploh se zdi, da film nima scenarija in da je nastal preko zelo amaterske improvizacije igralskega ansambla, ki več kot očitno ne ve, kaj počne. Prekletstvo Valburge je tako komična grozljivka, ki je tako po humorju kot grozi na zelo nizki ravni.
