Deliverance (1972)

Rating: 9 out of 10.

Do začetka 70. let so hollywoodski visokoproračunski spektakli začeli izgubljati svoj sijaj in predvsem finančni uspeh, zato so se studiji začeli zanašati na “neodvisne” filmske avtorje, ki so si upali premikati žanrske konvencije, eksperimentirati in subtilno provocirati. Eden od njih je bil tudi britanski filmar John Boorman, katerega najbolj znani film je avanturistični triler o preživetju Deliverance, sicer adaptacija istoimenskega romana Jamesa Dickeyja, ki se proti koncu filma pojavi v epizodni vlogi šerifa. Film (in knjiga) spremlja skupino mestnih srajc, ki se za vikend odpravijo na spust s kanujem po reki Cahulawassee v severnem delu Georgie, ki jo bodo v kratkem spremenili v veliko umetno jezero. Med enako nevarno kot tudi vznemirljivo preizkušnjo se četverica zaplete v spor z nasilnima hribovcema in v paniki enega od njih tudi ubije; v nadaljevanju se situacija še poslabša, saj začne reka kazati svoj pravi neusmiljeni obraz, umor hribovca pa je očitno zbudil pozornost lokalcev, ki se odpravijo na lov za glavnimi junaki. Deliverance je eden od redkih filmov, ki tudi po več desetletjih ni izgubil na ostrini in provokaciji; izpopolnil je motiv večnega konfliktna med urbanim redom in ruralno anarhijo, obenem pa Boorman z eleganco analizira mačizem ter preživetveni nagon v divji naravi, zaradi katerega je vsak človek sposoben marsičesa, med drugim tudi umora. Odlika Boormanovega filma je predvsem ta, da venomer ohranja zadovoljiv nivo realizma in tudi v najbolj brutalnih trenutkih (ikonični in še z današnjega vidika za ogled zelo neprijetni prizor posilstva v gozdu) ohrani dovolj subtilnosti in sofisticiranosti, v veliko pomoč pa sta mu tudi čudovita fotografija, potrpežljiv tempo, nepozabna glasba (še posebej t.i. inštrumentalni spopad med akustično kitaro in banjom na začetku filma) in nekaj kot struna napetih prizorov čistega psihološkega suspenza. Film seveda poganjajo tudi čarobne igralske predstave, kjer zasijeta predvsem “mačo” Burt Reynolds v svoji enako najbolj frajerski kot tudi čustveni predstavi, vendar pa je glavni zvezdnik filma Jon Voight, ki bi za svoj neizčrpen trud vsekakor prislužil igralskega oskarja. Kot že rečeno; nekateri filmi postopoma postanejo produkt svojega časa, kar pa Deliverance vsekakor ni. Gre za film, ki strese še danes in najverjetneje bo tako ostalo tudi za vedno.

Boorman And The Devil (2025)

Rating: 8 out of 10.

Nekje na polovici dokumentarca Boorman And The Devil slišimo misel, da se vsak, še tako sposoben in vizionarski filmar na neki točki sooči s projektom, ki skoraj uniči njegovo kariero. John Boorman je v drugi polovici 60. in kasneje v 70. letih predstavljal enega od pionirjev novega avtorskega filma, ki je za malo denarja ustvaril provokativne in včasih že skoraj eksperimentalne izdelke (Point Blank, Deliverance), ki pa so pogosto našli pot do širšega občinstva. Potem pa je prišel Boormanov najbolj ambiciozen projekt v karieri; nadaljevanje orjaške uspešnice The Exorcist, ki ni želelo dostaviti klasično formulo filmskih nadaljevanj (isto za več denarja), ampak tlakovati pot vizionarskemu, psihadeličnemu in skrivnostnemu nadnaravnem trilerju, ki pa se je na zahtevo studia moral naslanjati na slavo predhodnika. Rezultat tega je bil Exorcist II: The Heretic, eden od najbolj pričakovanih filmov leta 1977, ki pa se je izkazal za popolno razočaranje na skoraj vseh ravneh; kritiki so filmi raztrgali, gledalci pa zasovražili do te mere, da je bila Boormanova kariera tik pred propadom. Toda Boorman And The Devil, dokumentarec o težavni produkciji in neslavni zapuščini filma, seže onkraj lenobnega norčevanja na račun vsekakor zmedenega in pretirano ambicioznega izdelka; režiser David Kittredge se namesto tega spusti v analiziranje filmskega avtorskega ekscesa 70. let, ko je bilo filmarjev prepuščeno ogromno svobode, njihove ambicije pa se včasih niso znale uspešno preslikati na veliko platno. S tega vidika se ustvari trditev, da je Exorcist II: The Heretic mnogo več kot slab film, vreden posmeha; skozi poglobljene in duhovite intervjuje s člani ekipe, izredno posrečenimi animiranimi ponazoritvami težavnega snemanja in živahnim tempom uspe Kittredge izpostaviti dejstvo, da dober film ne nastane zgolj s plemenitimi nameni in fascinantnimi idejami, ampak tudi z mnogimi drugimi elementi, ki pa se pri omenjenem filmu niso uspeli združiti v zadovoljivo celoto. Boorman And The Devil je konvencionalen, vendar izredno poučen, tragikomičen in duhovit vpogled v ozadje filmske industrije, ko je to navkljub mešanim rezultatom še vedno poganjala strast do ustvarjanja.