RAZGLEDANO

Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.

Tchornobog / Abyssal: Split

Material za pričujoči split black / death metal ekstremnežev Tchornobog in Abyssal je nastajal že od leta 2018, končni rezultat pa je letos naposled ugledal luč sveta; dva komada v skupni dolžini slabe tričetrt ure prekipevata od bizarne ozračja in ambicioznih konceptov, vsekakor pa sta tudi dokaz, da se ljubiteljem ekstremne glasbe splača čakati na sicer redek, vendar toliko bolj dragocen material. Tchornobog se tokrat predstavljajo s 24 – minutno želodčno epopejo The Vomiting Choir, ki upraviči svoj naslov; skladbo oz. kompozicijo bi najlažje opisali kot zvočno potovanje v – da, brez šale – prebavne organe. Brutalni in kompleksni miks death in black metala služi kot popotnica v človekovo telo z vsemi motnjami in okvarami, ki spadajo zraven; kruljenje v želodcu, postopna slabost, naraščujoča kislina in bruhanje… vse to in še več ponujajo Tchornobog. Drugi del splita, ki ga zavzamejo Abyssal, pa je nekoliko bolj umirjen in bolj kot na agresiji bazira na temačnosti, četudi se ne brani vložkov kitarske agresije in kruljenja iz globočin obupa ter kaosa. V obeh primerih pa smo priča zlovešči glasbi, ob kateri lahko pozabite na svoje mesto v nebesih, saj je tole direktna vstopnica za pekel. Več od tega pa ne potrebujete.

Shrapnel of Malediction: Metaphysical Supremacy

Ploščati prvenec korejskih norcev Shrapnel of Malediction se začne tako, kot se spodobi za vsak album ekstremne glasbe; s kakafoničnim, pretrganim in konfuznim kitarskim hrupom, ki sčasoma izbruhne v zverinski death metal z vokali, ki zvenijo kot krik iz brezna pogube. Dvojec V in I (ker glasba ne bi bila ekstremna brez ekstremno čudaških imen članov) prisegata na hitro in hrupo godbo, kateri je relavanatna zgolj maksimalna agresija, zatorej neke kompleksnosti in visokopoteznih konceptov ne pričakujte. Metaphysical Supremacy je vaja v tem, koliko hrupa lahko prenesejo vaša ušesa in to s seboj prinaša tako prednosti kot tudi slabosti; prednosti v tem smislu, da plošča zveni iskreno, nespolirano in osvežujoče umazano, slabosti pa v tem, da so si komadi po strukturi precej podobni, zato plošček na več mestih izpade nekoliko ponavljajoče. Na srečo album ni (pre)dolg in se zaključi v slabe pol ure, zatorej tudi tistih nekaj slabosti ne pokvarijo splošno zadovoljivega vtisa.

Weregoat: The Devil’s Lust

Sodeč po zelo grafični naslovnici in zloveščem naslovu albuma od EP-ja ameriških grešnikov Weregoat ni za pričakovati materiala za lahko spanje. The Devil’s Lust je namreč najbolj perverzna simbioza black in death metala, ki si jo lahko predstavljate, zato ni presenetljivo, da večina albuma mine v slavljenju seksa, satana, živalske narave človeka in – še enkrat – perverznosti. Naspidiran in kaotičen death metal z blackmetalskim sikanjem bo dobro nahranil apetite tistih, ki od glasbe pričakujejo ne zgolj slušno, ampak tudi seksualno potešitev (in ne, to niti približno ne zveni tako čudno, saj ima vsak izmed nas t.i. “seksi” glasbo) in se ne bojijo dejstva, da jih bo poslušanje takšnih albumov pripeljalo v pekel. The Devil’s Lust ima kot album to srečo, da ni predolg in da so si komadi raznoliki, četudi sledijo podobni strukturi naspidiranih kitarskih riffov in blasfemičnega kričanja. Tudi tokrat ni moč pričakovati neke poglobljenosti in kompleknosti, ampak zgolj direkten udarec v čelo, zaradi katerega krvaviš, vendar s perverznim nasmehom na ustih.

All Quiet on the Western Front (1929) nemškega pisatelja Ericha Maria Remarqua velja za enega od najboljših (proti)vojnih romanov vseh časov, ki je z zastrašujočo natančnostjo in neizprostno brutalnostjo popisala travmatične izkušnje marsikaterega nemškega vojaka na zloglasni zahodni fronti za časa prve svetovne vojne. Roman je dosedaj doživel že dve filmski adaptaciji (l. 1930 in 1979), letos pa se jima je pridružila še tretja v režiji Edwarda Bergerja. Tudi tokrat gledalci spremljamo mladega in naivnega nemškega vojaka Paula, ki se v zadnjem letu vojne ves navdušen odpravi na zahodno fronto, vendar pa kmalu po prihodu v blatne in neprehodne jarke ugotovi, da čast in domoljubje na bojišču ne nosita nobene teže, saj si zgolj nepomembna statistika oz. eden od tisočih vojakov, ki čakajo na usodni strel iz sovražnikove puške. Zato ne preseneča, da o Paulu ne izvemo skoraj nič (s tega vidika je roman bistveno bolj poglobljen in informativen), saj je z ostalimi liki zreduciran na anonimnega pešaka in poslušen stroj za ubijanje, medtem ko je fokus filma nekje drugje; v enako uničujoči kot tudi absurdni naravi vojne. All Quiet on the Western Front je iskrena in brutalna moralka z močnim protivojnim sporočilom, ki svoje like s hladnokrvno držo pošilja v brezčutni in groteskni teater nasilja, hkrati pa beleži grozote na bojišču s kratkimi vinjetami, v katerih se prepletajo človečnost kot tudi zlo; prizori kot npr. kjer Paul najprej zabode sovražnega joka, nato pa ga s solzami na licu pestuje ali pa ko nemška vojska v zadnji uri pred dokončnim premirjem izkoristi čas za napad na sovražnikove linije, uspejo na genialen način izluščiti tragično bistvo nesmiselnosti vojnega obračunavanja. Da je film še bolj vzdušen, pa poskrbijo osupljiva vizualna podoba, tehnična izpiljenost (z izjemo na trenutke nekoliko nevmesne glasbene podlage), odlične igralske predstave ter ravno prav hiter tempo, ki upraviči epsko dolžino zgodbe. All Quiet on the Western Front je pretresljiv, neposreden in kaotičen prikaz mehanizma nasilja in norosti, ki ga uteleša vojna.