RAZGLEDANO

Andrew Domnik je filmar je že s svojim liričnim westernom The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford dokazal, da zna opraviti drzno, nenavadno poetično in hkrati brutalno realistično dekonstrukcijo ikoničnega razbojnika razbojnika Jesseja Jamesa. Zato ni presenetljivo, da se je podobnega podviga lotil z Blonde, fiktivno biografsko dramo o turbolentnem zasebnem življenju in karieri legendarne ameriške filmske igralke, glamurozne dive in seks simbola Marilyn Monroe. Velja opoziriti, da Dominikov film, posnet po istoimenskem romanu pisateljice Joyce Carol Oates, ni klasična biografija, saj v splošno znana dejstva o Monroejevi nonšalantno vnaša tudi mite in legende, ki so se tekom kariere zgradili okoli enigmatične igralske dive. Ta pristop je vsekakor tvegan in zato ne preseneča, da je Blonde eden najbolj provokativnih filmov leta 2022, ki je močno razdelil gledalce na tiste, ki so sprejeli Dominikov drzno umetniško vizijo in tiste, ki so v njej prepoznali zgolj pretenciozni artistični blef. Takšen odziv bo film najverjetneje obdržal za vedno, saj Dominik ne prisega na tipično hollywoodsko spolirano biografijo, ampak namesto tega ustvari temačno psihološko dramo o ženski, ujeti v primež filmske industrije, ki jo je tekom kariere vedno objektivizirala in obravnavala zgolj za “neumno blondinko”, poleg tega pa film ne odvrača pogleda od posilstev, poniževanj in vseh možnih oblik nasilja, ki ga je bila igralka deležna tekom svojega (pre)kratkega življenja. Blonde, ki enako močno funkcionira tudi kot grozljivka, razbija idilično podobo zlate dobe Hollywooda in razgali tragičnost njenega najbolj zlorabljenega “otroka”; z eksperimentalno fotografijo, izpiljeno vizualno podobo, namerno kaotično pripovedno nitjo, čudovito glasbo dvojca Nicka Cava & Warrena Ellisa ter presunljivo fizično in psihično preobrazbo Ane de Armas film spusti gledalca v pekel degradacije, seksizma in nasilja. Film je resda nekoliko predolg in od gledalca zahteva ogromno potrpljenja, hkrati pa se Dominik poslužuje nekaterih bizarnih estetskih in vsebinskih odločitev, toda v današnjem času, ko čezlužniška filmska industrija tone v morje generičnosti in ziheraštva, je osvežujoče videti film kot je Blonde. Film, ki se požvižga na politično korektnost in nujnost prikaza polikane podobe Hollywooda ter dostavi brutalno klofuto vsem “filmskim” sanjačem.

O zloglasnem serijskem morilcu, kanibalu in posiljevalcu Jeffreyju Dahmerju (1960 – 1994) je bilo napisanih že ogromno knjig ter posnetih nešteto dokumentarnih in igranih filmov, zato se zdi miniserija na temo njegovega življenja nekoliko odveč. Miniserija v desetih delih Monster: The Jeffrey Dahmer Story se sicer začne na koncu Dahmerjeve zgodbe oz. z njegovo aretacijo, kjer je skozi serijo zaslišanj razgaljega njegova življenjska zgodba; od težavnega odraščanja v razbiti družini, prvega spoznavanja z morbidnimi seksualnimi fantazijami pa vse do obdobja odraslosti, ko se spopada z alkoholizmom ter pogosto zahaja v gejevske nočne klube, kjer izbere svoje žrtve, jih omami, posili, razkosa in v nekaterih primerih celo poje ostanke njihovih trupel. V primerih filmov in serij o resničnih serijskih morilcih je vedno prisotna nevarnost, da bodo te nehote zatavale na pota bodisi opravičevanja zločinov ali celo prikrite glorifikacije morilca. Na srečo Monster: The Jeffrey Dahmer Story ni ne prvo ne drugo, čeprav se zdi, da bodo nekateri gledalci imeli težave s tem, da miniserijAa ne zavzame jasnega moralnega stališča in namesto tega skuša na subtilen način izluščiti odgovore na vprašanje o tem, kaj je Dahmerja naredilo takšnega kot ga poznamo danes. Tisto, kar miniserijo poganja, je nedvomno glavni igralec Evan Peters, ki ne posnema Dahmerja, ampak pred našimi očmi dejansko postane Dahmer; njegova zavzeta igra je na ravni vrhunskosti Ledgerjevega Jokerja, ko gledalec na trenutke dobi občutek, da ne gleda igralca, ampak resničnega morilca. Petersova nenavadno sočutna kot tudi zlovešča prezenca daje seriji potrebno vsebinsko kompleknost, še bolj pa je treba pohvaliti dejstvo, da miniserija na več mestih svojo pozornot nameni Dahmerjevim žrtvam, ne da bi s tem izpadla eksplotacijsko ali ceneno. Še več; Monster: The Jeffery Dahmer Story je serija, ki ne odmika pogleda od grozovitosti Dahmerjevih dejanj, zato pogosto zbuja občutke nelagodja in strahu kar pa je nekako pričakovano. Ali serija z vidika biografije predstavi kaj povega? Nikakor. A tisto, kar prikaže, bo gledalca prikovalo pred ekran in mu znova obudilo morbidno fascinacijo nad svetom serijskih morilcev.