RAZGLEDANO

Fantazijska pustolovščina Season of the Witch na prvi pogled spada v kategorijo številnih tretjerazrednih smeti, v katere je bil Nicolas Cage vpleten zgolj zaradi razreševanja svojih finančnih težav. Toda Cage, ki je bil svoje čase (in je še vedno) pripravljen sprejeti vsako vlogo, ki mu je bila vržena na mizo, se je projektu pridružil tudi zato, ker je želel nastopati skupaj z igralsko legendo Christopherjem Leejem, ki se sicer pojavi v epizodni vlogi. To pa je tudi edini pohvale vreden podatek v povezavi s pričujočim filmom, ki se odvija v 14. stoletju in predstavi zahtevno nalogo vitezov Behmena in Felsona (Cage in Ron Perlman), ki morata pospremiti mlado žensko, osumljeno čarovništva in jo pripeljati v odmaknjeni samostan, saj naj bi bila njene nadnaravne moči vzrok za izvor skrivnostne kuge, ki pustoši po deželi. Na papirju se zgodba zdi obetavna in nekoliko osvežujoče je videti Caga v filmu, ki ni zgolj praznoglav akcioner, temveč prepleta temačno fantazijo in starošolsko avanturo, toda žal dlje od neizkoriščenega potenciala film ne seže. Season of the Witch je neumen, razvlečen, dolgočasen, lenobno klišejski, slabo odigran in nevzdušen zmazek, ki ga pred potopom rešuje zgolj na trenutke odločna Cagova igra in (tudi zgolj na trenutke) pristna temačna atmosfera. Toda vse potenciale, ki jih film ponudi, hkrati tudi hitro pomeče stran, saj ga bolj kot zanimiva in domiselna zgodba ter učinkoviti momenti strašenja zanima utrujanje s kilavimi posebnimi učinki ter (pre)številnimi vsebinskimi luknjami in nesmisli, ob katerih tudi že omenjena epizoda vloga veterana Leeja žal ni dovolj, da bi Season of the Witch bil karkoli drugega kot strahotna potrata gledalčevega časa in potrpljenja.

Norčevanje na račun nizkoproračunskih filmskih smeti studia Asylum, ki redno brez kančka sramu ali opravičevanja izpljuva najbolj cenene in breizdejne kopije filmskih uspešnic, je na tej točki že popolnoma odveč. In če nič drugega, se studio svoje cenenosti večkrat zaveda in jo zna celo preusmeriti v neškodljivo idiotsko zabavo tipa Sharkanado (četudi se je tudi koncept orkanov z morskimi psi zaradi številnih nadaljevanj pošteno izpel). Top Gunner: Danger Zone, ki je več kot očitno kopija letošnje orjaške akcijske uspešnice Top Gun 2: Maverick, ne spada v to kategorijo, četudi ima vse potenciale, da iz sebe ustvari neumno, vendar strašansko zabavno parodijo; nenazadnje je tudi Top Gun tiste vrste film, iz katerega se ni težko norčevati, še posebej zaradi prazne zgodbe, nadležnega mačizma in cenenega patriotizma. Pričujoči izpljunek studia Asylum tega ne izkoristi in se raje odloči za dostavo slabo uro in pol (pre)dolge filmske katastrofe, ki pogrne na praktično vseh ravneh. Četudi je jasno, da gre za film z nizkim proračunom, je tehnična izvedba porazno slaba, še posebej zaradi ekscesne uporabe tresoče kamere, ob kateri lahko gledalcu postane slabo po slabe četrt ure, več kot očitno je, da so bili vsi prizori letenja posneti v studio pred bodisi zelenim ekranom ali pa enolično belo steno, posebni učinki in animacija pa so na ravni izdelkov osnovnošolcev, ki se prvič lotevajo programov za montažo. Nič boljše se ne odnese vsebina; zgodba že na osnovni ravni ne nosi smisla in je polna lukenj, igralske predstave pa so porazne, saj skoraj nihče od igralcev ne premore izraziti kakršnihkoli emocij. Kar pa je najhuje; film se jemlje smrtno resno in to do te mere, da že v prvi tretjini postane dolgočasen. Top Gunner: Danger Zone je film, katerega kvaliteta je jasna že po nazivu studia, kateremu pripada. In končni rezultat ne bi smel nikogar presenetiti.