RAZGLEDANO

Review: The Killing of John Lennon - Slant Magazine

Posneti film o življenju na dosmrtno ječo obsojenega morilca Marka Davida Chapmana je tvegan podvig; Chapman, ki je 8. decembra 1980 ustrelil slovitega “beatla”, glasbenega genija in mirovnika Johna Lennona pred njegovim stanovanjem v New Yorku, je namreč priznal, da je to dejanje zagrešil zato, da bi iz anonimnosti stopil pod soje žarometov slave. Slednjega je bil sicer deležen, pa četudi na načine, ki mu ne bi smeli biti v ponos, če pa še nekdo o njemu posname film, pa mu daje še več pozornosti kot si jo dejansko zasluži. In naključje je naneslo, da sta v skoraj istem času izšla dva tematsko podobna filma o Chapmanu oz. njegovem atentatu na Lennona; Chapter 28, kjer je morilca odigral Jared Leto in The Killing of John Lennon. Oba filma se povečini osredotočata na Chapmanove zadnje dneve v New Yorku pred usodnim dejanjem, le da je drugi nekoliko bolj poglobljen, kompleksen in ne skuša zgolj poustvariti enega od najbolj tragičnih dogodkov v zgodovini glasbe, ampak se samozavestno poglobi v Chapmanovo psiho, ponudi bežne vpoglede v njegovo otroštve, odnose z materjo in ženo ter predvsem njegovo obsesijo s kultnim Sallingerjevim romanom A Catcher in the Rye ter glasbo legendarnih The Beatles. Na tem mestu se kakopak porodi vprašanje, če resnično potrebujemo biografijo o takšnem človeku, kot je Chapman. Mnogi bodi trdili da ne in malo verjetno je, da jih bo ogled pričujočega filma prepričal v nasprotno, pa četudi to ni krivda samega izdelka. The Killing of John Lennon namreč ni film, ki skuša dejanja svojega “junaka” opravičevati ali pa celo podpirati, hkrati pa se ne spusti v njegovo demoniziranje in ga predstavi kot duševno neuravnovešenega samotarja, ki je v prvi vrsti žrtev samega sebe oz. svojih obsesij, ki so ga pahnile v brezno popolne norosti in zblojenih iluzuij. S pomočjo grobe zrnate fotografije, odlične igralske predstave Jonasa Balla, skoraj psihadelične montaže in poetičnih vložkov, ki skušajo pojasniti vsaj delček motivov, ki so Chapmana nagovorili k uboju poeta miru in ljubezni. The Killing of John Lennon morebiti res ne uspe odgovoriti na vsa vprašanja in si včasih privošči spodrsljaje v obliki eksplotacijskega nasilja, vendar pa hkrati gledalca odpelje do bistva zla, da bi ga lažje razumel in v prihodnje tudi preprečil.

Marsikdo je z začetkom letošnje jeseni opazil množično navdušenje nad fenomenom, imenovanim Squid Game. Južnokorejska akcijska srhljivka v devetih delih, ki je nastala pod okriljem Netflixa, je v slabem mesecu dni postala ena najbolj gledanih serij vseh časov, hkrati pa je dvignila ogromno prahu zaradi številnih prizorov brutalnega nasilja in koncepta smrtonosnih iger, katere bi lahko oponašali mlajši gledalci. Serija se vrti okoli skupine posameznikov, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov znajdejo v težkih finančnih stiskah, zato se udeležijo skrivnostnega tekmovanja v za odrasle prirejenih (in kakopak nevarnih) otroških igrah. Med 456. tekmovalci bo zmagovalec samo eden, ki bo domov odnesel glavno nagrado; 45 milijonov jenov. Verjetno ni treba pošteno napenjati možganov, da bi ugotovili, kakšno vizijo s seboj prinaša ustvarjalec serije Hwang Dong-hyuk; preko tekmovanja, v katerem so se ljudje za denar pripravljeni pobiti med seboj, se na metaforični ravni prikaže ponižujoč, okruten in nečloveški boj za preživetje neprivilegiranih revnejših slojev ter na drugi strani dekadentno mentaliteto elite, ki v prelivanju krvi vidi sredstvo za dosego množičnega orgazma. Tekmovanja, katera poganja pohlep in v podzavesti skrito človeško zlo, v svetu filma in serij že lep čas ne predstavljajo novosti (Battle Royale, Hostel in npr. franšiza The Hunger Games so tovrstne teme raziskovali že pred desetletji) in Squid Game resda obdela mnoge že videne razsežnosti nastalega konflikta, hkrati pa ponudi tudi kakšno provokativno idejo kot npr. dejstvo, da nihče od udeležencev ni prisiljen k sodelovanju na tekmovanju, ampak se vanj vključi prostovoljno, kar še bolj izpostavi avtodestruktivni eksistencialni položaj revnejših slojev, ki med bitko za smrt in krutim bojem za vsakdanji kruh ne opazi nobene razlike. A eden od razlogov, da je serija tako hitro obnorela občinstvo, je ta, da je izredno zasvoljiva in gledalca hudobno sili do tega, da jo pogleda v enem kosu; razlog za takšen rezultat tiči v privlačni galeriji likov, odličnih igralskih predstavah, prefinjeni mešanici nasilne teatralnosti, emocionalnosti in bizarnega črnega humorja ter številnih nepredvidljivih zasukih, ob katerih se gledalec nikoli ne dolgočasi. Končni rezultat je serija, ki na površini resda ponuja orgijo krvi in nasilja, toda v svojem bistvu skriva pretresljivo sporočilo o vse večjem prepadu med družbenimi sloji in strašljivi moči denarja nad človekovim dostojanstvom.