Večni problem filmov, ki spadajo v podžanr najdenih posnetkov (found footage), je ta, da je že sama lokacija dovolj, da gledalci potegnejo neprijetne vzporednice z uspešnicami kot je npr. The Blair Witch Project. Za slednjo je že dovolj, če se film odvija v gozdovih in s tem takoj pridobi oznako kopije, kar pa bi bilo v primeru grozljivke The Stickman’s Hollow ne povsem pravično. Četudi si film režiserja in scenarista Jacka Coxa “izposodi” elemente iz omenjene kultne klasike, ima vseeno dovolj identitete in ambicij, da (sicer rahlo) štrli iz povprečja še ene brezsramne kopije. Film je sestavljen iz serije posnetkov različnih posameznikov, ki so na tak ali drugačen način povezani s skrivnostnim krajem The Stickman’s Hollow, kjer se nekoč izvajali javne krste, sedaj pa je že dolgo časa prizorišče skrivnostnih izginotij in umorov. V prvem delu spremljamo družino, ki se odpravi na omenjen kraj na ribolov in tekom nočnega kampiranja postanejo tarča neznanega napadalca, v drugem se izganjalec hudiča sooči s težkim primerom deklice, ki naj bi bila obsedena z nadnaravno silo, v tretjem (najkrajšem) par odpotuje na otok, da bi opravila nenavaden ritual, v zadnjem delu pa sestra umorjene matere iz prvega dela tik pred odhodom na počitnice dobi namig, da je njen nečak preživel masaker v The Stickman’s Hollow. Je The Stickman’s Hollow izviren in nepredvidljiv film? Vsekakor ne. Je zaradi tega nevreden ogleda? Prav tako ne. Cox se morebiti res poslužuje znanih žanrskih trikov, vendar pa film vključuje vse elemente, ki so pomembni za vsako dobro grozljivko; od prepričljive skrivnostne atmosfere, domiselne uporabe zvoka kot sredstva za strašenje gledalca, zanimive zgodbe, ki jo spremljamo iz več perspektiv, dobrih igralskih predstav pa vse do nemalo res dobro izpeljanih prizorov groze. The Stickman’s Hollow je soliden film z najdenimi posnetki, ki pa bo zabaval predvsem oboževalce omenjenega žanra, vsi ostali pa ga lahko mirne vesti preskočite.