Vid Šteh

Čeprav obstaja več filmskih adaptacij klasičnega pustolovskega romana The Last of the Mohicans pisatelja Jamesa Fornimore Cooperja, je širšemu občinstvu najbolj poznana tista iz leta 1992 v režiji Michaela Manna. To Cooperjevi literarni predlogi sledi zgolj bežno in se zadovolji zgolj s starošolsko pustolovščino, ki vključuje tudi močno romantično noto. Zgodba je postavljena v leta 1757, ko kolonialna vojna med Anglijo in Francijo na območju Severne Amerike doseže vrelišče, sredi tega kaosa trije poslednji pripadniki indijanskega plemena Mohikancev spremljajo hčerki hčerki angleškega polkovnika Munroja, ki sta namenjeni k svojemu očetu na oblegano ozemlje. Vojna pa seveda ne more miniti brez ljubezni, ki se tokrat rodi med posvojenim Mohikancem Hawkeyjem (Daniel Day-Lewis) in Coro Munro (Madeleine Stowe), kar je tudi osrednji fokus Mannovega epa. The Last of the Mohicans utrjuje režiserjev sloves perfekcionista, saj gre za tehnično brezhiben film, ki gledalca očara s spektakularnimi prizori severnoameriške divjine, nepozabno glasbo Trevorja Jonesa, ki črpa navdih iz škotskih ljudskih pesmi ter zavidanja vredno zgodovinsko natančnostjo, ki se odraža preko kostumografije, uporabe orožja, realističnih prizorov bitk in uporabo izvornega indijanskega dialekta. Enako odlične so tudi igralske predstave, kjer poleg znova karizmatičnega Day-Lewisa zasije predvsem West Studi v vlogi huronskega bojevnika Mague, ki sicer igra vlogo antagonista, vendar mu je dodana nepričakovano čustvena dimenzija. Če kje filmu spodrsne, je pri nekoliko nedodelani in preveč sentimentalni romantični zgodbi, ki bi si zaslužila več globine, vendar pa po zaslugi fenomenalnega epiloga (brez pretiravanja lahko rečemo, da film postreže z enim od najboljših zaključkov v zgodovini sedme umetnosti) vendarle doseže določeno katarzo. The Last of the Mohicans je v svojem bistvu morebiti res tipična hollywoodska pustolovska melodrama, vendar pa navkljub temu pusti na gledalcu močan vtis.

Sin City predstavlja eno od najbolj prepoznavnih serij stripov avtorja Franka Millerja, ki so uspeli posvojiti vzdušje klasičnih filmov noir z ultranasilno in groteskno estetiko, kombinacija obojega pa je kar klicala po filmski upodobitvi. Leta 2005 se je tega podviga samozavestno lotil Robert Rodriguez in sestavil omnibus štirih zgodb, postavljenih v pristaniško mesto Sin City, ki ga razjedajo korupcija, nasilje in skoraj popolna moralna degradacija. The Customes Is Always Right sledi najetemu morilcu (Josh Harnett), ki mora umoriti ljubezen svojega življenja, The Hard Goodbye je nasilna pripoved o Marvu (Mickey Rourke), ki skuša najti morilca njemu ljube prostitutke, The Big Fat Kill spremlja Dwighta (Clive Owen), ki si na glavo nakoplje tolpo skorumpiranega in nasilnega policista (Benicio del Toro), medtem ko je That Yellow Bastard srhljiva detektivka o bolnem policistu (Bruce Willis) in prikupni striptizeti (Jessica Alba), ki postaneta tarči sprevrženega spolnega prestopnika. Sin City je skoraj brezhibna filmska adaptacija Millerjevih stripov, ki ujame tako njihovo prepoznavno estetiko črno-belih “hardboiled” kriminalk kot tudi brutalnost posameznih zgodb, ki bi na velikem platnu lahko izpadle preveč eksplotacijsko in okrutno. Rodriguez na srečo ohrani vse elemente Millerjeve zmagovalne formule in tako se pred gledačevimi očmi odpre srhljiv, umazan in s premišljeno tehniko “zelenega enkrana” ustvarjen svet antiherojev, človeških pošasti, alkohola, cigaret in predvsem nasilja. Sin City vsako stran stripa skrbno preslika v prepričljivo in vizualno osupljivo filmsko obliko, filmu pa je v veliko pomoč tudi presunljiva zvezdniška igralska zasedba, med katero največ pozornosti ukradeta predvsem Willis in skoraj neprepoznavni Rourke. Sin City je tako popolno zmagoslavje in nasilna mojstrovina, ki bi morala postati zlati standard za vse filmske adaptacije stripov.