Vid Šteh

Leta 2022 je komaj 16 – letni Kane Parsons na svojem You Tube kanalu lansiral uspešno antologijsko serijo The Backrooms, ki je temeljila na istoimenski internetni urbani legendi (oz. creepypasta) o obstoju skrivnostnih in navidezno neskončnih orjaških sob nepravilnih oblik, v katere pogosto zatavajo nedolžni posamezniki in postanejo tarče srhljivih entitet. Parsons je s serijo doživel tako velik uspeh, da je pri rosnih 20. letih dobil priložnost, da svojo idejo razširi v celovečerno obliko in višjim proračunom, za igralce pa je rekrutiral tako priznana imena kot sta Chiwetel Ejiofor in Renate Reinsve. Film sledi Clarku, zapitemu ločencu in lastniku prodajalne s pohištvom, ki v kletnih prostorih odkrije skrivnostna vrata, ki vodijo v alternativno dimenzijo, sestavljeno iz abstraktnih in navidez zapuščenih prostorov, zlovešče odkritje pa pritegne pozornost tudi njegove terapevtke Mary, ki prav tako boleha za nerazrešeno travmo iz preteklosti. Glede na mladost režiserja je film The Backrooms treba ocenjevati z manj strogim kritiškim očesom, vendar pa lahko tudi s tega vidika brez težave rečemo, da imamo opravka z impresivnim celovečernim prvencem filmarja, ki prekipeva od ustvarjalne energije, drznosti in predvsem ljubezni do lastne obrti. Parsons se predstavi kot samozavesten režiser z jasno vizijo, ki se ne želi klanjati trendom modernih grozljivk in tako namesto preverjenih trikov in zanašanja na neprestano akcijo stavi na počasno grajenje bolj neprijetne kot strašljive atmosfere, psihološko kompleknost likov in enigmatično pripovedno nit, ki nikoli ne posreduje povsem jasnih odgovorov na mnoga zastavljena vprašanja. Takšen pristop je kakopak tvegan in bo določen del gledalcev (še posebej tistih, ki pričakujejo še eno naspidirano moderno strašjivko tipa The Conjuring in Smile) pustil razočarane ali celo zdolgočasene, nekatere pa bodo tudi zmotili na trenutke zelo očitni vplivi uveljavljenih grozljivk, še posebej franšize iger Silent Hill. Navkljub drobnim začetniškim napakam je Parsons svoj prvi “zrelostni” izpit opravil z odliko; The Backrooms je odlično odigrana, privlačno zamotana in inteligentna grozljivka, ki je ne velja zamuditi.

Birdy je eden od tistih filmov, ki skoraj ni bil posnet; režiser Alan Parker, ki je sicer znan po svojem raznolikih žanrskih izletih, se projekta sprva ni želel dotakniti, saj se mu je literarna predloga Williama Whartona zdela neprimerna za filmsko adaptacijo. Na srečo je Parker vztrajal, se obkrožil s pravo ekipo in posnel enega najbolj čustvenih filmov 80. let, ki uspe združiti intimno zgodbo o neuničljivem prijateljstvu in kritično parabolo o mačehovskem ravnanju države do vojnih veteranov. In medtem ko se je Whartonov roman dotikal obdobja druge svetovne vojne, je Parker dogajanje prestavil v obdobje vojnega konflitka v Vietnamu; Al Columbato (Nicolas Cage) in ekscentrični Birdy (Matthew Modine) sta najboljša prijatelja, četudi sta si osebnostno popolnoma raznolika; prvi je priljubljen športnik in uspešen osvajalec ženskih src, drugi pa goji ekstremno obsedenost s pticami. Oba sta vpoklicana na bojišče v Vietnamu, iz katerega se vrneta tako s fizičnimi kot psihičnimi brazgotinami; Al ima več kot polovico svojega obraza v povojih in boleha za nočnimi morami, medtem ko Birdyja ob prihodu domov zaradi popolnega psihičnega zloma zaprejo v psihiatrično bolnišnico. Birdy se ponaša z nelinearnim pripovednim tokom, ki preskakuje iz preteklosti v sedanjost, vendar Parkerjeva spretna režija in močan scenarij poskrbita, da struktura filma za gledalca ni niti najmanj moteča. Navkljub tragični pripovedi je film poln toplega humorja in nostalgične glasbe, za še boljši vtis pa poskrbita fenomenalna Cage in Modine, ki uspeta kompleksno prijateljstvo med Alom in Birdyjem prikazati na avtentičen način. Nekateri gledalci bodo mogoče menili, da je vsebinsko naslanjanje na simbolizem ptic kot prinašalk osebne svobode osrednjih likov na trenutke preveč očitno, vendar pa je Birdy še vedno čudovita osebna zgodba o prijateljstvu, hrepenenju in trpljenju.