Vid Šteh

The Family je film, ki združuje dva elementa, ki se v zadnjih letih vse pogosteje pojavljata v grozljivkah; prvi je seciranje kompleksnih in težavnih družinskih odnosov, drugi pa soočanje z izgubo bližnjega in procesom žalovanja, ki je za občutljive najstnike še posebej naporen in neusmiljeno krut. V tem položaju se znajde tudi glavna junakinja pričujočega filma, ki se odvija v poletnih mesecih leta 2002; Johanna (Cameron Dawson Gray) je najstnica, ki s pomočjo domnevno čarobne ptičje hišice prosi dobre duhove, da bi obvarovali njenega na smrt bolnega očeta, katerega vse bolj agresivno načenja rak. Navkljub dobrim namenom pa se zgodi ravno nasprotno; hišico obsede skrivnostna temačna sila, ki obsede tako očeta kot mamo (Ruth Wilson), Johanna pa je priča številnih strašljivim vizijam, ki jo sporočajo, da jo starša želita umoriti. Režiser in scenarist Benjamin Finkel (gre za njegov celovečerni prvenec) ubere zanimiv stilski pristop, saj film zavije v tople poletne barve in ob pomoči virtuozne kamere, ganljive glasbe in izvirnega simbolizma ustvari skoraj poetično oz. meditativno dramo o odraščanju, v katero pa vnese elemente psihološke grozljivke, kjer vdor nadnaravnega in mističnega simbolizira Johannin strah pred dejstvom, da njen oče umira, kar s seboj prinaša tudi običajne faze žalovanja kot so jeza, zanikanje in na koncu kakopak sprijaznjenje. Finkel se izkaže kot spreten filmar, ki razume bistvo zgodbe, katero bi rad povedal, v veliko pomoč pa so mu seveda tudi odlični igralci, med katerimi ukradeta pozornost Dawson Grayjeva in predvsem Wilsonova, ki je tokrat tako presunljiva, da se je vredno vprašati, zakaj nikoli ni postala kraljica filmskega krika. Navkljub močnim elementom, ki film dvigajo nad povprečje, pa ima The Family to smolo, da so se podobnih zgodb pred njim lotevale klasiki kot sta Hereditary in The Babadook, v primerjavi z njim pa Finkelov film izpade predvidljivo in neizvirno. Navkljub temu je The Family povsem kompetentno narejen film, ki nakaže, da je Finkel obetaven filmar, ki lahko v prihodnje postreže s pravo grozljivo mojstrovino.

Nekdanje psihiatrične bolnišnice, v katerih so se nekoč odvijali različni eksperimenti, so ene od najbolj obrabljenih lokacij v žanru grozljivk, še posebej v kategoriji filmov s t.i. najdenimi posnetki. Zato mora biti film, ki se odvija na tej lokaciji, toliko bolj domiseln in nepredvidljiv, da pri gledalcu odpravi občutek zoprnega deja vuja, kar pa grozljivka Infirmary nedvomno ni. Film, kjer dogajanje spremljamo preko varnostnih in prenosnih kamer, ki omogočajo pogled iz prve osebe, je postavljen na hodnike zapuščene bolnišnice, kjer je varnostnik, zaradi poškodbe častno odpuščen vojni veteran, priča nenavadnim dogodkom, preko katerih se začne postopoma razkrivati srhljiva preteklost kraja. Takšen zaplet smo videli že neštetokrat in Infirmary navkljub nekaterim dobrim idejam ne ponudi ničesar izvirnega ali razburljivega, zgolj lenobno recikliranje žanrskih klišejev brez občutka za tempo, suspenz in dostavljanje prepričljive groze. Največji problem filma je tisto, kar pesti večino izdelkov znotraj podžanra najdenih posnetkov; po polžje počasno dogajanje, ki na koncu ne pripelje nikamor. Film si vzame več kot polovico svojega časa za prizore monotonega tavanja po hodnikih, pogovore med osrednjimi tremi liki, ki niso posebej zanimivi ter občasno kakšen kratkotrajen trenutek napetosti. Šele v drugi polovici se nekaj začne dogajati, vendar tudi ti poskusi strašenja gledalca so precej ubožni, neprepričljivi in dajejo občutek, kot da je režiser Nicholas Pineda imel na papirju dobre ideje, ki pa jih nikakor ni uspel razviti v nekaj, kar bi bilo privlačno za filmsko kamero. Infirmary ima sicer na svoji strani spodobne igralce, nekaj posrečenih trenutkov napetosti in uporabo prepričljivo zvočnih učinkov, vendar pa film kot celota ne prepriča in nezaveno podaja razloge, zakaj je žanr najdenih posnetkov komercialno in kreatvno stagniral.