Vid Šteh

David Lynch je s svojim kultnim surrealnim trilerjem Blue Velvet dokazal, da se pod površjem navidez mirne in idilične skupnostjo skriva srhljivo zbirališče gnusa, nasilja in dekadence, ki pošteno načne kičasti potret t.i. ameriških sanj. The Reflecting Skin, mešanica drame o odraščanju in art vampirske srhljivke, gre v tem rušenju idiličnosti še dlje, saj dogajanje postavi v okolje, ki že navzven kaže znake popolne nestabilnosti; depresivno in enolično ruralno okolje prerije v Idahu služi kot prizorišče temačne zgodbe o odraščanju dečka Setha (Jeremy Cooper), ki skupaj z nestabilno materjo in zadržanim očetom, ki v sebi čuva grozljivo skrivnost, nestrpno čaka na vrnitev svojega starejšega brata Camerona (rosno mladi Viggo Mortensen), ki je služil vojaški rok. Med čakanjem Seth trči ob čudaško sosedo, angleško mlado vdovo Dolphin Blue, ki trdi, da je 200 let stara vampirka, temu razodetju pa sledi cel kup nenavadnih dogodkov (izginotja okoliških otrok, nepojasnjeni samomori in celo zastrupitev z radioaktivnimi snovmi), ki v dečkovih očeh izbrišejo mejo med resničnostjo in fantazijo. The Reflecting Skin je vse prej kot običajen vampirski film; režiser in scenarist Philip Ridley opravi temačno rekonstrukcijo klišejev, povezanih s folkloro vampirizma in pred gledalca postavi verjetno eno od najbolj grobo realističnih, pretresljivih in depresivnih interpretacij ikonične krvoločne pošasti, ki tokrat to sploh ni. Ridleyju uspe z neverjetno tesnobno atmosfero, minimalistično, pa vendar kontrastno privlačno fotografijo ter avtentičnimi igralskimi predstavami gledalca posrkati v skrivnostni svet pitja krvi, težavnega odraščanja in rušenja idile, za katero se prizadevajo utopične ameriške sanje. The Reflecting Skin je film, ki ne pusti, da bi ga zlepa pozabili… in tako je tudi prav.

Zelo nehvaležno je objektivno ocenjevati filme, za katere je jasno, da je bilo vanje vloženo ogromno truda in predvsem čustvenega napora. Škotska filmarka Eve Leonard-Walsh je svoj celovečerni prvenec Because We Are Too Many posnela na višku pandemije covid-19, ko so strogi zdravstveni ukrepi in dolgotrajne karantene poskrbele za popolnoma drugačen način vsakdanjika, polne osamljenosti, zaprtih storitev in negotovega čakanja na trenutek, ko se bo pandemija končala. Leonard-Walsheva igra Morgan, mater samohranilko z avtističnim sinom (tega odigra njen resnični sin Ronin Leonard-Walsh), ki se zaradi pandemije komajda preživlja; ustanove, ki skrbijo za sinovo nego, so zaprte, finančnih prihodkov je iz dneva v dan manj, iskanje službe pa je v negotovih časih skoraj misija nemogoče. Med čakanjem na rešitev se Morgan zateka v spomine na svoje otroštvo, ki je zaznamovano z alkoholizmom svojih staršev, spolnimi zlorabami in nasiljem, tekom še bolj težavnega odraščanja pa se tudi sama znajde na poti popolne avtodestrukcije. Because We Are Too Many je film, ki kipi od ustvarjalne strasti, ambicioznosti in surove iskrenosti, s katero se ponaša britanski socialni realizem, Leonard-Walsheva pa ne igra, ampak z močno čustveno prezenco (verjetno) podoživlja lastno življenje, ki ga začini s surrealnimi vložki in nekonvencionalno pripovedno nitjo. Film najbolj zasije v prvi tretjini, ko spremljamo odraslo Morgan in njen boj z birokratskimi mlini, nakar zgodba odpotuje v preteklost, kjer se začnejo kazati napake filma; pristop, ki ga ubere Leonard-Walsheva je ambiciozen, vendar pa žal pogosto vodi v pomanjkanje fokusa in prenasičenost s stranskimi štorijami, ki ne vodijo nikamor, z vidika prikaza življenja deklice, ki odrašča v disfunkcionalni družini, pa film ne pove oz. prikaže popolnoma nič novega. Because Are Too Many ima dovolj dobrih plati, da se dvigne rahlo nad povprečje, vendar pa bi vseeno potreboval manj razpršenosti in več udarnosti, s katero se ponaša škotska sedma umetnost.