Hočeš ali nočeš, serijski morilci so in bodo vedno razburjali našo domišljijo in nič ni narobe s tem, če nas njihovi zapleteni umi fascinirajo. Nenazadnje je smiselno, da seciramo lik zloveščega klavca in s tem morebiti dobimo odgovore na to, kaj je sprožilo tisti ubijalski “klik” v njihovih možganih, ki jih je napeljal z izvedbi gnusnih zločinov. To morbidno radovednost gledalcem spretno izkoristi napet psihološki triler The Silence of The Lambs, ki je eden redkih bolj “ekstremnih” (vsaj za mainstreamovski hollywoodski izdelek) filmov z zasluženo oskarjevsko zmago v glavni kategoriji. Zgodba je znana; mlada in inteligentna agentka FBI Clarice Sterling (Jodie Foster) se požene v lov za sprevrženim serijskim morilcem Buffalom Billom (Ted Levine), ki svoje žrtve dobesedno olupi in iz njihovih kož izdeluje obleke. Agentka se po pomoč zateče k nekdanjemu psihiatru in krvoločnemu ljudožercu Hannibalu Lecterju (Anthony Hopkins), ki bi z izdelavo morilčevega psihološkega profila lahko pripomogel k njegovemu prijetju.  Osrednji motiv filma je predvsem kontrast med hladno preračunljivostjo genialnega psihopata in zagnanostjo mlade agentke, ki mora v imenu višjih ciljev sprejeti njegovo osebno igro manipulacije, izsiljevanja in predvsem psihičnega sadizma. Zato ni niti malo presenetljivo, da najboljši del filma predstavljajo (sicer redki) prizori izmenjave dialogov med Starlingovo in Lecterjem, ki ustvarjajo prav posebno medsebojno kemijo, saj njun odnos ne pozna meje med zasebnim in službenim. Film prepriča z izredno tesnobnim ozračjem, odličnimi igralskimi predstavami (še posebej prefinjeno zlobnega Hopkinska s svojo skorajda nezemeljsko prezenco), vrhunskim tempom ter ravno pravšnjo dozo brutalnega nasilja in inteligentne psihološke uganke. The Silence of the Lambs je izredno napet, inteligenten, surov in enigmatični film, ki nas prepričljivo seznani s svetom serijskih morilcev in njihovih sprevrženih, četudi fascinantnih umov.

Filmi, ki temeljijo na gnusu / gravžu, so običajno odpravljeni kot poceni zabava za gledalce, ki uživajo ob lomljenju kosti in prelivanju krvi. Čeprav se v večini primerov tovrstni filmi spremenijo ravno v to, je obenem tudi nekaj klasik gnusa, katere ni mogoče opredeliti kot hitropotrošno robo brez možganov. Dober primer tega je filmografija kanadskega režiserja Davida Cronenberga, ki se je v 80. letih proslavil kot eden od utemeljiteljev t.i. žanra telesne grozljivke (body horror), ki resda daje ogromno poudarka na nagnusnosti, vendar pa gre obenem za vsebinsko zahtevne filme, ki brezkompromisno in šokantno razgaljajo najmračnejše predele človekove psihe. Najbolj reprezentativen primer tega je Cronenbergov šoker The Fly z zgodbo o ekscentričnem znanstveniku (Jeff Goldblum), ki poskuša zgraditi prvo napravo z omogočanjem teleportacije preko dveh ločenih komor. Med enim od poiskusov skuša teleportirati samega sebe, vendar se v komoro po pomoti zateče muha, kar vodi do tragičnih posledic; DNK znanstvenika in muhe se pomešata skupaj in prvi se začne naglo spreminjati v grozljivo spako. The Fly upravičeno velja za enega najboljših Cronenbergovih filmskih podvigov, saj ta postreže z idealno kombinacijo krvave grozljivke, psihološke drame, groteskne tragedije in celo črne komedije. Film motiv genialnega znanstvenika, ki utrpi tragične posledice zaradi igračkanja z naravnimi zakoni, ponese na novo raven in predstavi moderno različico večnek lasike Frankenstein, dopolnjeno z ekscentrično Goldblumovo igro in vrhunskimi posebnimi učinki, ki še danes pri gledalcu zbujajo pristni gnus, ki pa niti pod razno ne daje vtis cenenosti. Še nikoli prej ni bila zgodba o gnusni spaki predstavljena na tako tragičen in (sicer v manjših odmerkih) zabaven način kot je ravno v pričujočem filmu, ki ga lahko upravičeno štejemo za filmsko klasiko 80. let.