Vid Šteh

13. novembra 1990 se je v majhnem obmorskem mestu Aramoana na Novi Zelandiji zgodil eden najhujših pokolov v zgodovini države; David Gray, 33 – letni duševno neuravnovešeni in brezposelni navdušenec nad orožjem, je v večernih urah krenil na strelski pohod, ki je vzel življenja trinajstim osebam, med katerimi sta bili najmlajši stari komaj pet let. Lokalne oblasti so nemudoma sprožile lov za storilcem in ga zaustavile šele naslednji dan v strelskem obračunu, masaker pa je globoko travmatiziral novozelandsko družbo in celo prispeval k spremembi zakona o bolj učinkovitem nadzoru nad prodajo orožja. Zato je lažje razumeti, zakaj lokalna javnost ni bila navdušena ob najavi snemanja filmske rekonstrukcije tragedije Out of the Blue, saj filmi s tako občutljivo tematiko pogosto zapadejo v nesramno eksplotacijo in ceneni senzacionalizem, hkrati pa po nepotrebnem odpirajo komaj zaceljene rane vseh prizadetih v tragediji. S tega vidika film režiserja in scenarista Roberta Sarkiesa ni posebej problematičen, saj poleg srhljivo avtentične rekonstrucije pokola v prvi vrsti gradi ganljiv spomenik pogumu policistov in civilistov, ki so v najtežjih trenutkih stopili skupaj in preprečili še več nepotrebnega prelivanja krvi. Odlične naturalistične igralske predstave, skoraj popolna odsotnost glasbe in dokumentarističen pristop so glavni aduti pričujočega filma, ki ga ne zanima izvor zla, ampak predvsem posledice njegovega obstoja; film tako ne ponudi konkretnih odgovorov o motivih za Grayjeve sprevržene zločine, temveč zgolj beleži dogodke iz usodnega dne, hkrati pa venomer lovi kontrast med brutalnim nasiljem in idilčno novezelandsko obmorsko naravo. Odsotnost komentarja ali odgovorov bo (če smo pošteni, delno upravičeno) zmotila nekatere gledalce, spet drugi pa bodo v filmu videli nepotrebno odpiranje poglavja novozelandske zgodovine, ki bi ga mnogi radi pozabili. Out of the Blue je nekoliko površinski, vendar še vedno vzdušen, napet in emocionalen prikaz tragedije, ki se ne bi smela nikoli več ponoviti.

Najnovejši celovečerec Todda Haynesa, psihološka drama May December, je na vsebinski ravni film, ki ga pri čezlužnikih zavoljo njihove osladne moralne higiene in pokroviteljske politične korektnosti pogosto ne videvamo; film namreč delno temelji na resničnem primeru učiteljice Mary Kay Letourneau, ki se je leta 1997 zapletla v romantično razmerje s svojim 12 – letnim učencem in bila na sodišču spoznana za krivo posilstva mladoletne osebe. Glavna junakinja Haynesovega filma je mlada igralka Elizabeth (Natalie Portman), ki sprejme vlogo v biografskem filmu o življenju Gracie (Julianne Moore), ki je pred skoraj 30. leti pristala na prvih naslovnicah tabloidov zaradi razmerja s 13 – letnim Joejem, s katerim se je kasneje tudi poročila in imela tri otroke. Elizabeth odpotuje v Gracijin dom, da bi preučila njeno življenje, pri tem pa začne spoznavati zapleteno dinamiko njene družine, hkrati pa je pod hudim pritiskom Gracie, saj ta od nje pričakuje, da jo bo v filmu prikazala v karseda lepi in predvsem razumevajoči luči. May December se sicer dotika občutljive problematike pedofilije, vendar je osrednji fokus filma nekje drugje; v neizprosni rekonstrukciji zapletenih človeških (in predvsem družinskih) odnosov ter magnetne privlačnosti do t.i. moralne sivine, kjer posameznik vzpostavi enako mero zgražanja kot tudi sočutja do osebe, ki je zagrešila m moralno sprevrženo dejanje. Haynesov film nikoli ne odvrne pogleda stran od srhljivosti, ki spremlja Gracijino življenje, hkrati pa na subtilen, odgovoren in prizemljen način razgali dejstvo, da je sprejemanje moralne sivine hkrati zelo dvorezen meč, ki zabriše mejo med storilcem in opazovalcem. Seveda pa film deluje predvsem zaradi odličnih igralskih prestav tako Moorove in Portmanove, katerih nenavadna dinamika poganja film skozi številne temačne trenutke, ko bi se marsikateri tematsko podoben film že zatekel v poenostavljenost in moraliziranje. May December je vsekakor neprijeten in moralno “sporen” film, ki gledalcu dostavi veliko srhljivih spoznanj o njem samem in družbi nasploh, to pa je pravzaprav glavna naloge vsake veje umetnosti.