Zgodba o nastanku filma Keane je zanimiva; Ameriški režiser in scenarist Lodge Kerrigan je okoli leta 2004 načrtoval snemanje drame In God’s Hands o družini, ki se je po ugrabitvi otroka prisiljena soočiti z grozljivimi občutki krivde in žalovanja, vendar pa realizacija filma ni nikoli uspela, zato je Kerrigan ohranil motiv ugrabljenega otroka in okoli njega zgradil mikroproračunsko gverilsko psihološko dramo, posneto v slabem mesecu dni za manj kot milijon dolarjev. Naslovni junak filma je rahlo duševno prizadeti možakar, ki ga spremljamo med tavanjem po mestu, kjer poskuša najti službo in streho nad glavo, postopoma pa je razkrito, da pravzaprav išče svojo hčerko, ki je bila pred nekaj meseci ugrabljena pred njegovimi očmi. Film, posnet v grobem dokumentarističnem stilu z več minut trajajočimi kadri, je v prvi vrsti priložnost za eno od najboljših vlog Damiana Lewisa, ki je kot prizadeti, razočaran in jezni Kean naravnost fantastičen in s svojo manično predstavo pri gledalcu zbudi tako sočutje kot tudi strah. Filmu je v veliko pomoč tudi močan scenarij, kjer se Kerrigan odpoveduje osladnim družbenim komentarjem in namesto tega prisega na nefiltrirano resničnost, kjer molk pove več kot tisoč besed. Vsak kader, umeščen na umazane mestne ulice in notranjost utesnjenih stanovanj, perfektno zajame stisko glavnega junaka in njegovo neuspešno odisejado, hkrati pa venomer ohranja določen nivo misterija, ob katerem se gledalec sprašuje, če se za dejanji osrednjega lika morebiti skriva nekaj bistveno bolj zloveščega. Navkljub mnogim adutom pa Keane trpi za t.i. sindromom kratkega filma, kar pomeni, da bi bistveno bolje funkcioniral v kratkometražni obliki, saj je veliko prizorov v filmu rahlo razvlečenih in zgodba včasih potrebuje ogromno časa, da se začne razvijati v nek zanimiv konflikt. Toda nobena napaka ni preveč usodna, da bi film Keane pahnila v morje povprečnosti; še vedno gre za izvrstno odigrano, ganljivo in srhljivo potovanje v brezno krivde, razočaranja in obupa človeka, ki je izgubil vse.
Globoko v črevesju floridskega underground metala pogosto odmeva ime, ki marsikateremu odjemalcu ekstremne kitarske godbe požene strah v kosti; govora je o kultni ekstremi metal zasedbi Black Witchery, ki se sicer ponaša z zgolj tremi studijskimi albumimi, celim kupom demo posnetkov in slovesom, ki je enako zastrašujoč kot tudi privlačno skrivnosten. Njihova kombinacija počrnega death metala in nespoliranega war metala je pustila močan vpliv na ameriški underground sceni, nenazadnje pa tudi sami člani svoje talente razkazujejo v tisoč in enem bendu, ki je tako ali drugače vplivan s strani matične zasedbe. Skozi leta se je v bendu zamenjalo ogromno članov (med drugim je dolgoletni kitarist Steve Childers leta 2016 tragično preminul), njegova stalnica pa je Chris Tellez, bolj znan pod vzdevkom Impurath.
Desecration of The Holy Kingdom (2001)
Začetki skupine Black Witchery so nekoliko zapleteni; skupina je neuradno začela s svojim obstojem leta 1991 pod imenom Irreverent. Dobrih pet let kasneje se je trio preimenoval v Witchery, vendar se je zaradi švedske trash metal zasedbe z istim imenom leta 1999 dokončno preimenovan v Black Witchery. Zasedba je po nekaj demo posnetkih, EP-ju in kolaboracijah z ostalimi bendi septembra leta 2001 izdala svoj studijski prvenec Desecration of The Holy Kingdom. Velja omeniti, da v času, ko je plošček izšel, ameriška metal scena ni povsem favorizirala bolj produkcijsko umazan in nespoliran “bestial war” metal (tudi po zaslugi popularizacije MTV-jevskega nu-metala, ki je prisegal na melodiko in debilna besedila), zato ni presenetljivo, da so Black Witchery ostali “črne ovce”. Pričujoči plošček bi na najlažji način opisali kot sprehod skozi sprevržen um sadističnega, blasfemičnega, perverznega in nevrotičnega antikrista, ki ne obžaluje ničesar. Uvodni naslovni komad poslušalcu nemudoma pove, da se album z njim ne šali; naspidiran black death metal, začinjen s krulečimi vokali ter besedili, ki so povečini osredotočeni na brutalno trganje in razbijanje svetih krščanskih podobic. Kakafonično kitarsko grmenje, Tellezov kričeči vokal in pogosto vulgarna / nasilna besedila poskrbijo, da bo vsak poslušalec albuma krenil v pekel, vendar z nasmehom na ustih. Kaj več (ali manj) pa od Black Witchery niti ne pričakujemo.
Upheaval of Satanic Might (2005)
Štiri leta kasneje je zasedba udarila v drugo in sicer z albumom Upheaval of Satanic Might. Navkljub daljšemu premoru in spremembam trendov v metal glasbi se pri obravnavanem triu ni kaj spremenilo; plošček v uvodu ponovno zgradi zloveščo atmosfero, ki kasneje eksplodira v že znano mrcvarjenje ekstremnih oblik metala (bestial, war, blackened death), skozi vseh deset komadov pa nas znova spremlja Impurathov kolerični glas jeze in perverzije. Black WItchery se na pričujočem albumu niso pretirano spremenili, kvečjemu se je produkcija njihovih komadov še dodatno “pogršala”, kar bo zmotile tiste, ki od skupin pričakujejo, da iz albuma v album evolucijsko napredujejo. Impurath in njegova banda se temu zgolj cinično nasmihajo; Upheaval of Satanic Might od prvega do zadnjega komada ostaja zvest temeljem, na katerih se je zasedba hitro povzpela na prestol čezlužniškega ekstremnega metala. Sicer se resda zdi, da skupinino vztrajanje pri znani (in kreativno omejeni) formuli lahko vodi v dolgočasje in monotonost, vendar album tudi v najbolj ponavljajočih momentih rešuje njegova dolžina… oziroma pomanjkanje le-te. Deset komadov pred vami opravi svoje delo v slabe pol ure in noben od njih ne traja predolgo, k še boljšemu vzdušju pa pripomore tudi naspidirana punkerska energija, ki nikoli ne pojenja. Black Witchery tudi v drugo potrdijo svoj zlati status floridskih extreme metal pošasti.
Inferno of Sacred Destruction (2010)
Dobrih devet let po izidu kultnega prvenca so Black Witchery naposled izdali svoj tretji album Inferno of Sacred Destruction. Albumi s številko 3 so vedno tvegani, saj poslušalci na tej točki pričakujejo, da bo skupina postregla s kakšno spremembo ali pa se evolucijsko prestavila na “višji” nivo. A kot je moč pričakovati, se Black Witchery na ta pričakovanja bolj ali manj požvižgajo; Inferno of Sacred Destruction je tudi v tretje zlovešča kombinacija črnega zverinskega metala, vulgarnih besedil, hromečega vokala (ki je tokrat nekoliko manj histeričen in bolj gospodovalen) in neprestanega bobnarskega marširanja ki ni prizanesljivo do poslušalčevih ušes. Produkcija ostaja še vedno primitivna, četudi nekoliko bolj “profesionalna” (kot je to v svetu underground metala sploh mogoče) in prvič v zgodovini zasedbe prepusti vokalu, da se dvigne nad kaotično eksplozijo kitarskega hrupa. Skratka; spremembe se čutijo, vendar ne preveč, saj Black Witchery ostajajo zvesti svojim koreninam, kar pa se od benda takšnega kalibra tudi pričakuje.
