Nicolas Cage je v zadnjih letih – na srečo – znova pristal v mnogih filmskih projektih, ki so vredni njegovega talenta ali pa vsaj teatralnih nastopov, po katerih je postal slaven. Nič drugače ni s preprostim, vendar sila efektnim trilerjem Sympathy for the Devil, ki uspe maksimalno izkoristiti Cagovo karizmatično prezenco in tudi v bolj predvidljih trenutkih držati pričujoči film krepko nad povprečjem. Kot že rečeno, je zaplet filma preprost; Joel Kinnaman igra možakarja, ki se pelje proti bolnišnici, da bi bil prisoten pri ženinem porodu, vendar mu v garažni hiši v avtomobil nenadoma vstopi oborožen neznanec (Cage) s preprostim navodilom: “Pelji.” Kar sledi, je slabo uro in pol dolgo nočno potovanje, kjer se postopoma razkrivajo usodni motivi za neznančevo drzno dejanje. Sympathy for the Devil je film, ki vse svoje adute polaga v glavna igralca in ravno zato je končni rezultat duhovit, napet in živahen triler, ki mine, kot bi mignil. Cage je znova na vrhuncu zanj značilnega igralskega pretiravanja, saj s svojo skorajda lucifersko podobo koleričnega nasilneža dominira v vsakem prizoru, hkrati pa predstavlja osvežilno konkurenco bolj umirjenemu in stoičnemu Kinnamanu, dialogi med njima pa so navkljub dramatičnemu dogajanju zelo duhoviti. Film režiserja Yuvala Adlerja (pred leti se je še najbolj vtisnil v spomin z všečnim trilerjem The Secrets We Keep) brez težav ohrani gledalčevo pozornost in poskrbi za nekaj učinkovitih presenečenj, dogajanje pa je začinjeno z vzdušno noirovsko atmosfero ter odličnim izborom glasbe. Filmu rahlo spodrsne pod nogami šele v zadnji tretjini, ko mora pojasniti ozadje dogajanja, vendar navkljub prepričljivemu končnemu razpletu se gledalcu zdi, da bi ta lahko bil nekoliko bolj raziskan in poglobljen. Sympathy for the Devil je povsem simpatičen, gledljiv in zabaven krimič za preganjanje dolgčasa.

Na novoletni večer v Baltimoru nekdo z ostrostrelsko puško hladnokrvno umori več kot dva ducata nedolžnih civilistov in prva na prizorišču zločina je talentirana, vendar s težavno preteklostjo zaznamovana policistka Eleanor (simpatična Shailene Woodley). Njen talent za iskanje podrobnosti ter strašljivo razumevanje morilčevih motivov zbudi pozornost preiskovalca FBI (cinično duhoviti Ben Mendelsohn), s katerim združita moči, da bi čim prej našla klavca, ki ogroža mesto. To je okvirni zaplet temačnega kriminalnega trilerja s precej generičnim naslovom To Catch a Killer, ki – če smo popolnoma iskreni – ne zbudi visokih pričakovanj, saj je v žanru modernih policijskih kriminalk takšne filme moč najti na vsakem koraku. Toda prva polovica pričujočega filma nekoliko zbudi upanje, da so stvari obrnjene v pravo smer; vzdušna atmosfera hladnih baltimorskih ulic, ravno prav visoka mera suspenza, privlačni misterij o morilcu, ki ubija navidez brez smiselnega motiva in pristna tovariška dinamika med izkušenim FBI preiskovalcem ter konfliktno mlado policistov uspejo pritegniti gledalčevo pozornost. Žal pa film ostane “zvest” generičnosti svojega naslova in nekje na sredini začne kazati očitne znake kreativne izgubljenosti; zgodba postaja vse bolj klišejska, liki stereotipni (kar je še posebej škoda za lik Eleanor, saj gre za še eno podobo policiste, ki se bori z različnimi odvisnostmi in samomorilskimi mislimi – kar je najbolj utrujen kliše v policijskih filmih) in razpleti vse manj domiselni, proti koncu pa razkritje morilca in njegovih motivov gledalcu ne prineseta vidnejšega zadovoljstva. To Catch a Killer sicer nikoli ne zapade v popolno katastrofo in postreže z dobrimi igralskimi predstavami in nekaterimi zanimivi idejami, toda za nekaj manj pozabljivega bi potreboval spretno roko režiserja kalibra David Fincher, za to pa mu kakopak zmanjka ogromno kilometrov.