Vid Šteh

Disneyjeva “živa” predelava animirane klasike The Little Mermaid je bil eden najtežje pričakovanih filmov letošnjega leta, vendar iz ne ravno laskavih razlogov; ko je bila za vlogo naslovne junakinje Ariel izbrana temnopolta pevka in igralka Halle Bailey, je ta odločitev na spletu sprožila še eno neumno vojno med tistimi, ki so Disneyjevo težnjo k bolj progresivni in vključujoči drži pozdravili z odprtimi rokami in tistimi, ki so v izbiri igralke videli samo še eno korporativno služenje t.i. buditeljski kulturi. The Little Mermaid je bil težko pričakovan film bolj zaradi dokazovanja obeh strani, da so imele prav; eni so upali, da bo film postal velika finančna uspešnica, drugi pa, da bo finančno pogorel, v obeh primerih pa so v ospredju zgolj želje po zadoščenju lastnega ega. A če te prepire potisnemo ob stran, je bilo težko ostati navdušen ob najavi še ene nepotrebne predelave Disneyjeve animirane klasike in The Little Mermaid znova služi kot boleč dokaz, zakaj bi studio moral opustiti svoje namere po tovrstnih predelavah. Nova različica zgodbe o morski deklici, ki si želi izkusiti življenje na kopnem, pri tem pa se zaljubi v čednega princa, ima nekaj svetlih točk; nekateri prizori podvodnega sveta so za gledalčevo oko zelo prijetno, Bailyjeva se lahko pohvali z odličnimi pevskimi sposobnostmi in tako izvrstno odpoje svoje glasbene točke (kot igralka je sicer nekoliko medla, vendar še vedno solidna) in Melissa McCarthy se v vlogi njene ljubosumne tete Ursule izkaže kot karizmatična in zabavna hudobnica. Tu pa se pohvale tudi končajo; zgodba je po nepotrebnem razvlečena in posledično tudi dolgočasna, med Ariel in princem Ericom (izredno leseni Jonah Hauer-King) ni nobene pristne kemije, živalski liki zaradi fotorealističnega pristopa delujejo kot strašljive lutke, vizualna podoba pa je presenetljivo neizstopajoča in bleda, ob čemer se je smiselno vprašati, v kaj točno je Disney zmetal svoj 250 milijonski proračun. The Little Mermaid je odveč primerjati z izvirnikom, saj pri tem pogori na celi črti, kot samostojni film pa prav tako ne ponudi ničesar, kar bi gledalcu ostalo v trajnem spominu.

Ameriške predsedniške volitve leta 2016, ki so minile v vročekrvnem ideološkem (in pogosto neokusnem) obračunavanju med favoritoma Donaldom Trumpom in Hilary Clinton, so se v zgodovino zapisale tudi po številnih zgodbah iz njihovega ozadja, ki mečejo slabo luč na demokratičnost in pravičnost ameriškega volilnega sistema. Ena od teh zgodb je bilo tudi obveščevalno poročilo o tem, kako so se ruske oblasti vmešavale v ameriške volitve in s tem pomagale Trumpu do gladke zmage. To poročilo je medijem posredovala Reality Winner, nekdanja prevajalka ameriških letalskih sil, ki je med drugim opravljala pogodbena dela za ameriško Agencijo za nacionalno varnost in iz stavbe agencije odtujila dokumente, ki so razkrivali sumljive povezave med Trumpom in ruskimi oblastmi. Njena enako navdihujoča kot tudi zastrašujoča zgodba je bila najprej upodobljena preko gledališke igre Tine Satter, katere besedilo je natančna transkripcija zasliševanja vladnih agentov, ki so 3. junija 2017 aretirali Winnerjevo na njenem domu in kasneje obsodili večletno zaporno kazen. Po gledališki igri je Satterjeva posnela tudi film Reality, ki je temu primerno minimalističen; traja slabih 80 minut, večina dogajanja je omejenega na en sam prostor v hiši, kjer vladna agenta zaslišuje Winnerjevo, ogromno poudarka pa je na dialogih, medtem ko je dogajanje bolj ali manj statično. Na srečo se gledališkost materiala na filmu niti najmanj ne pozna; Reality je udaren, provokativen, sofisticiran in napet dramski triler, ki gledalca prepriča z neobičajnimi pripovednimi prijemi, domiselno montažo, izvrstnimi dialogi, presenetljivo visoko mero suspenza in predvsem odlično igralsko predstavo Sydney Sweeney v glavni vlogi. In navkljub močnemu političnemu komentarju film ne zapade v pridiganje ali moraliziranje, temveč se trdno drži dejstev, ki pa so že sama po sebi dovolj udarna, da ne potrebujejo dodatnih razlag. Dramski triler, ki briše mejo med dvomom in resnico, ne da bi ob tem zataval v brezglave teorije zarote.