Vid Šteh

Slovenski družbeni prostor je v zadnjih letih med drugim okupiran tudi z vročimi debatami na temo privatiziranja naravnih virov in človekove pravice do čiste pitne vode, vrelišče konfliktnih debat pa je bilo doseženo z lanskoletnim referendumom o vodah. S tega vidika bi lahko film Ameba, sicer tretji igrani celovečerec Blaža Završnika, označili za preroškega; zgodba je namreč postavljena v temačno prihodnost, ki pa zagotovo prihaja (zato se tudi film začne z domiselno obrazložitvijo, da je posnet po resnični prihodnosti); v majhnem mestu podjetje Orfej prevzame nadzor nad vodnimi vir in lokalnemu prebivalstvu zapre pipe. Najboljši prijatelji Dacho, Tunja in Lučke, ki se preživljajo s preprodajo drog, hkrati pa skrbijo za svoje disfunkcionalne družine, kmalu ugotovijo, da imajo nekateri privilegirani meščani še vedno prost dostop do vode, zato krenejo na pot maščevanja in iskanja pravice v svetu, kjer pa koncept socialne države ne obstaja več. Završnik je pričujoči film posnel z minimalnimi finančnimi sredstvi, močno okrnjeno tehnično ekipo ter igralskimi naturščiki (glavne vloge so prevzeli člani rap skupine Matter), kar se na končnem izdelku sicer rahlo pozna, še posebej zaradi nekaterih tehničnih napak, občasno amaterske igre in neenakomernega tempa zgodbe, ki privede do šibkega epiloga, od katerega bi na obravnavano problematiko pričakovali več udarnosti in dorečenosti. Navkljub temu pa je Ameba zgovoren primer nizkoproračunskega filma, ki svoje omejenosti obrne sebi v prid; minimalistična temačna podoba, enolične lokacije zapuščenih industrijskih objektov in pustih stanovanjskih blokov ter vzdušna glasbena podlaga gledalca prepričljivo pahnejo v tesnobno in zadušljivo distopično prihodnost, dobro izrisani liki ter presenetljivo močni nastopi glavnih igralcev pa pripomorejo k temu, da družbeno sporočilo o tem, da človeštvo naravne vire obravnava kot nekaj samoumevnega, pride do gledalčevih ušes na subtilen in nevsiljiv način. Ameba je film, ki iz manj uspe narediti več in s tem ostati v trajnem spominu.

Priznani režiser in scenarist Paul Schrader se že od nekdaj navdušuje nad zgodbami o težavnih posameznikih z običajno travmatično preteklostjo, ki niso zmožni navezati pristnega stika s širšim svetom in posledično padejo v brezno globoke eksistencialne krize. V zadnjih letih je Schrader svojo zmagovalno formulo uspel pretopiti v dve mojstrovini in sicer First Reformed, ki se je tematsko vrtela okoli fanatizma in izgube vere ter The Card Counter, ki se je osredotočala na bridek prikaz ameriške družbe v primežu brezdušnega kapitalizma. Obema filmoma se je tokrat pridružil še tretji, zadnji del Schraderjeve neuradne trilogije “izgubljenega modernega časa”; Master Gardener je pripoved o vrtnarju Narvelu Rothu, ki z majhno skupino pomočnikov skrbi za vrtove premožne vdove, s katero ima tudi razmerje. Ko ga vdova prosi, da bi v varstvo vzel njeno težavno in odtujeno vnukinjo Mayo, se začnejo postopoma razkrivati drobci Narvelove temačne in nasilne preteklosti. Kot pa je pričakovano, ima preteklosti v filmih vedno hitre noge in tudi Narvel se kmalu znajde pred dilemo, komu zaupati in kakšna prihodnost ga čaka za vogalom. Kot je razvidno iz vsebine, se Schrader tudi tokrat posveča enako surovemu kot tudi ganljivemu portretu družbenega izobčenca, ki ga s čudovito zadržanostjo odigra Joel Edgerton, hkrati pa v zgodbo o krivdi in odpuščanju vnese tudi subtilne metafore vrtnarstva, ki Narvelu predstavlja ustaljen red v svetu, ki ga poganjata kaos in nasilje. Odlična glasba, umirjen tempo, prefinjeni elementi magičnega realizma ter močne igralske predstave tako brezhibno pilotirajo Schraderjevo odisejado skozi vrtove ljubezni in sovraštva. Navkljub temu pa je Master Gardener iz že omenjene (neuradne) trilogije najšibkejši film, saj mu za razliko od prehodnikov manjka bolj udarna zadnja tretjina; Schrader uspe postaviti temelje, ki bi Narvelovo zgodbo pripeljali do katarzičnega konca, vendar do tega nikoli ne pride, zato bo film za marsikaterega gledalca manjše razočaranje, saj bo skoraj dve uri čakal na dogodek, katerega potem ni od nikoder. Master Gardener je še vedno film, ki kaže, da je Schrader v dobri formi, toda na poti do cilja mu je tokrat zmanjkalo nekaj sape.