Vid Šteh

Uvodne besede pričujočega filma postrežejo z razlago njegovega naslova; Sisu je finska beseda, ki nima direktne prevoda, na najbolj preprost način pa bi jo pojasnili kot sinonim za stoično determinacijo, mogočno odpornost ter neizmeren pogum. To so tudi karakteristike glavnega junaka istoimenskega filma, molčečega iskalca zlata Aatamija Korpija, ki leta 1944 na vrelišču vojne med nacistično Nemčijo in Finsko tava po podeželju in trči ob paravojaško enoto nemških vojakov, ki želijo odtujiti njegov plen v obliki vreč zlata, vendar seizkaže, da je Korpi nekdanji pripadnik finskih komandosov, znan po svojih okrutnosti, nadčloveški telesni vzdržljivosti in surovih načinih eliminacije nasprotnikov. Sisu neobremenjen, hedonistični in nepretenciozen poklon klasičnim špageti westernom Sergia Leoneja, ki je še dodatno začinjen s tarantinovskim črnim humorjem in ekscesnim, skorajda risankasto pretiranim nasiljem, odlikujeta pa ga še čudovita fotografija, odlična glasba in stoično hladne igralske predstave . In četudi je zgodba filma umeščena v resnično zgodovinsko okolje in ne vključuje nobenih fantazijskih / nadnaravnih elementov, je povsem odveč debatirati o njeni verjetnosti. Glavni junak je praktično neuničljiv in preživi še tako nemogočo izkušnjo (med drugim je utopljen, obešen, zažgan, vržen na minsko polje in celo zataknjen za kolo drvečega vojaškega aviona), lahko bi celo rekli, da je nekakšen terminatorski lik, ki molče in brutalno obračunava s svojimi nasprotniki, gledalcem pa je bolj ali manj jasno, kako se bo zgodba zaključila. Film tako na vse mogoče načine pretirava (še posebej v zadnji tretjini, ki je na meji idiotskega absurda), toda ravno to pretiravanje in neobemenjena drža ga delata strašansko zabavnega in napetega. Resda pa se zdi, da bi film lahko na trenutke pritisnil na zavoro in ostal bolj zasidran v realnosti, ne da bi s tem žrtvoval občutka za brutalnost in suspenz. Navkljub pretiranemu zatekanju v absurde in formulaični zgodbi pa je Sisu pristna žanrska zabava za vse, ki si za slabo uro in pol želite poslati možgane na pašo.

Zagreti oboževalci spletnih šaljivk, imenovanim memeji, se verjetno spomnite podobe možakarja z bujno afro frizuro, kričečimi oblekami in mamljivo pomirjenim glasom. To je (bil) Bob Ross (1942 – 1995), slikar s priljubljeno televizijsko oddajo The Joy of Painting, ki se je predvajala med letoma 1983 in 84 na mreži CBS in uspela približati amatersko likovno umetnost širšemu občinstvu. Rossovo življenje služi kot navdih za trpko komedijo Paint, v katerem sledimo zmedeni karieri Carla Nargla (Owen Wilson), ki na lokalni televizijski postaji že več kot trideset let vodi svojo pogovorno slikarsko oddajo, vse dokler se ne sooči s svojo konkurenco, mlado in ambiciozno slikarko Ambrosio, ki slika hitreje in spretneje, kar jo potisne v ospredje, medtem ko Carla pahne v eksistencialno stisko. Paint ima na svoji strani zanimivo zgodbo in še bolj zanimivega protagonista, ki ga zavzeto odigra Wilson, toda gledalec bo že po dobrih petnajstih minutah ugotovil, da nima dobrih razlogov, da bi pričujočemu filmu namenil svoj čas. Preprosteje povedano; Paint je zmeda od filma, ki v slikarskem žargonu perfektno ujame bistvo pregovora o tem, kako je zretje v sušenje barve sinonim za dolgčas. Navidez zanimiva zgodba je prikazana s toliko malo entuziazma in energije, da se slaba ura in pol, kolikor film traja, zdi vsaj dvakrat daljša kot sicer. Struktura filma je nekoherentna in brez rdeče niti (smešna podrobnost; ko film prikazuje dogodke izpred treh desetletij, je Wilsonov lik popolnoma enak, kar služi kot dokaz, kako malo je bilo filmarjem mar za avtentičnost zgodbe), stranski liki kartonski in enodimenzionalni, nobena njihova reakcija ni življenjska in nasploh se zdi, kot da se pred nami odvija zgodba, za katero ni mar ne tistim pred kamero kot tistim za njo. In po kakšni logiki lahko gledalci pričakujemo, da bo z nami kako drugače?