Vid Šteh

50. in 60. leta so bila za slovenski film zelo živahna, še posebej v okviru žanra partizanskega filma, ki je bil – navkljub subtilnemu povojnemu propagandnemu učinku – močno priljubljen pri občinstvu, nenazadnje je bil namenjen krepitvi patriotskega duha in poudarjanju pomembnosti zapuščine NOB. Ne joči, Peter režiserja Franceta Štiglica spada v to kategorijo filmov, vendar pa za razliko od večine ni zaznamovan z resnobnim in temačnim vzdušjem, temveč je sproščena mladinska komedija, ki navkljub vojnemu ozadju ostaja venomer navihana in optimistična. Zgodba je že skoraj ponarodela, dva partizanska minerja (Lojze Rozman in Bert Sotlar), ki potrpežljivo čakata na svojo prvo veliko “akcijo”, morata na osvobojeno ozemlje pripeljati tri vojne sirote, med drugim tudi navihanega (in občasno nadležnega) Petra, ki skupino pogosto zaplete v številne zabavne kot tudi napete prigode. Od vseh slovenskih partizanskih filmov je Ne joči, Peter pri gledalcih daleč najbolj priljubljen in ne brez dobrega razloga; klasični zaplet, ki se dotika tudi spopadov med partizani in okupatorjem, je začinjen z odličnim humorjem, fenomenalnimi igralskimi predstavami (poleg Rozmana in Sotlarja pozornost ukrade tudi Zlatko Šugman kot nerodni partizan Dolfe s prekratkimi hlačami in bebavim obrazom) za domače razmere vznemirljivimi akcijskimi prizori in še posebej ponarodelimi dialogi (prizor, kjer Peter ob pogledu na nemškega vojaka, ki pade v luknjo, nedolžno vpraša: “A si ti tut not padu?”, upravičeno velja za enega od klasičnih trenutkov v zgodovini slovenskega filma). Film nesramežljivo smeši okupatorja in ga dostikrat prikaže kot nesposobnega, kar pa zgodbe ne oropa napetosti, še posebej v zadnji tretjini, kjer je humor potisnjen ob stran in je dogajanje bistveno bolj akcijsko oz. v stilu klasičnega partizanskega filma. Zapletu primerno je zgodba precej neverjetna in vključuje ogromno srečnih naključij, toda tudi to pretiravanje je del šarma, ki film Ne joči, Peter dviguje nad povprečje in med ene najboljših slovenskih filmov vseh časov.

V neskončnem navalu filmskih predelav, ki že vsaj desetletje kažejo na kreativni bankrot Hollywooda, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo podobnega ravnanja deležna košarkaška komedija White Men Can’t Jump iz leta 1992, v kateri sta blestela Wesley Snipes in Woody Harrelson kot prevaranta, ki na uličnih košarkaških turnirjih zvito oskubita svoje nič hudega sluteče žrtve. Film nista držala pokonci samo karizmatična glavna igralca, ampak tudi močni satirični podtoni, kjer je svet košarke zaznamovan z rasnimi predsodki, zgodba pa je poskrbela tudi za nemalo pristnih čustvenih trenutkov. Najnovejša istoimenska predelava, v kateri glavni vlogi prevzameta Sinqua Walls in Jack Harlow, se je tako znašla pred že vnaprej izgubljeno bitko, saj ni imela nobenih možnosti, da bi uspela ujeti šarm in energičnost izvirnika. Mogoče se zdi krivično, da pričujočemu filmu gledalci ne damo priložnosti, da se izkaže, toda to je posledica že omenjenega vala filmskih predelav, ki so sramotile izvirnike in se nonšalantno podelale na njihovo vplivno zapuščino. In tudi tokrat ni prav nič drugače; White Men Can’t Jump, katerega je režiral Calmatic, je brezdušno, pusto, dolgočasno in razvlečeno mrtvilo od filma, ki daje vtis slabo spisanega pilota za tretjerazredno televizijsko žajfnico, ki je ukinjena po par epizodah. Zatakne se že pri glavnih igralcih, ki ne bi mogla biti bolj slabo izbrana, še posebej, če ju primerjamo s Snipesom in Harrelsonom; Walls in Harlow večino časa delujeta povsem nezainteresirano in leseno, skozi film pa se premikata kot da sta vlogi sprejela zaradi mastnega honorarja. Nič boljše jo ne odnesejo prizori košarkaških turnirjev, katerim manjka dramatični učinek, hkrati pa so tudi vizualno omejeni na notranjosti pustih telovadnic in mestnih ulic. Nasploh se zdi, da je White Men Can’t Jump narejen zgolj zato, da gledalca neprestano opominja, naj si raje še enkrat ogleda izvirnik. Tu pa trčimo ob najpomembnejše vprašanje; zakaj ta predelava sploh obstaja?