Rek, da je pes človekov najboljši prijatelj, se komu morebiti zdi pretiran, vendar pa še kako drži in to še posebej potrjuje tudi naslednja ganljiva zgodba. Hachiko (1923 – 1935) je bil japonski pes, ki je nekaj let pred svojo smrtjo zbudil pozornost javnosti zaradi požrtvovalne in občudovanja vredne zvestobe svojemu gospodarju, katerega je čakal na železniški postaji v osrednjem delu Tokia skoraj devet let po njegovi smrti leta 1925. Ta topla in ganljiva gesta je Hachika po smrti dvignila med svetovne senzacije, tudi po zaslugi dveh celovečernih filmov, ki so na navdihujoč način zajeli kužkovo neomajno zvestobo.
Hachiko je bil beli pes pasme Akita, rojen 10. novembra 1923 na kmetiji v bližni japonskega mesta Odate. Že leto dni kasneje je Hachika “posvojil” Hidesaburo Ueno, ugleden znanstvenik in profesor na oddelku za agrikulturo na univerzi v Tokiu, ki je s svojo družino živel v osrednjem delu mesta Shibuya. Med Uenom in Hachikom se je nemudoma spletlo tesno prijateljstvo, kužek pa je ob koncu vsakega delovnega dne zapustil gospodarjevo hišo in ga pričakal na peronu bližnje železniške postaje. Okoliško prebivalstvo je pričalo o tem, kako je dvojico pogosto videlo skupaj, četudi je bilo osebje železniške postaje sprva nezadovoljno nad kužkovim zadrževanjem na peronu. 21. maja 1925 pa Hachiko ni dočakal prihoda svojega gospodarja; ta je namreč med predavanjem na univerzi doživel usodni srčni infarkt in umrl, še preden je lahko stopil na vlak in se vrnil domov. Kljub temu je Hachiko naslednjih 9 let, 9 mesecev in 15 dni na peronu postaje čakal na gospodarjevo vrnitev.
Okoli leta 1932 je Hirokichi Saito, eden od Uenovih študentov in odličen poznavalec pasme Akita, opazil Hachika, ki je stal na železniškem peronu in mu sledil domov, kjer se je spoznal s profesorjevo družino, ki mu je med drugim tudi omenila, kako Hachiko tudi sedem let po gospodarjevi smrti še vedno čaka na njegov prihod domov. Saito je bil očaran nad zgodbo zvestega psa, zato je v objavi obsežne študije o pasmi Akite na Japonskem med drugim omenil tudi Hachikovo zgodbo, ki je pristala tudi na straneh največjega japonskega časopisa Asahi Shimbun. Hachiko je nemudoma postal svetovna senzacija; navdihujoč simbol zvestobe, heroj vsake japonske družine in idol otrok po vsem svetu, ki so se preko njega učili splošnih življenjskih vrednot. Ljudje iz vse Japonske so prihajali pozdravljat Hachita, ga hranili in in se z njim družili. Kmalu je prerastel status še enega pasjega zvezdnika in postal narodni heroj, kateremu so v čast postavljali celo kipe, njegova prepoznavnost pa je tudi pripomogla k boljši ozaveščenosti javnosti o ogroženi vrsti pasme Akita, katere pripadnikov je bilo na japonskem zgolj trideset.
Hachiko se je pridružil svojemu gospodarju 8. marca 1935, star 11 let. Njegovo truplo so našli na ulici v bližini železniške postaje in ga pokopali poleg Uenotovega groba. Po smrti je Hachiko iz zvezde prerastel v legendo; vsako leto 8. marca se japonska javnost s posebnimi slovestnostmi pokloni zvestemu psu, po Hachiku pa so med drugim poimenovali posebno linijo minibusov in pesmi. In letos, ko mineva okroglih sto let od rojstva Hachika, njegova zvestoba gospodarju in ljubezen predstavljata navdih mnogim generacijam po vsem svetu, hkrati pa bi pripomnili, da bi se njegovih lastnosti nalezel tudi kakšen predstavnik človeške vrste.
