Vid Šteh

Brata Joel in Ethan Coen sta se tekom kariere pogosto poklonila estetiki noir filmov, nenazadnje že v svojem celovečernem prvencu Blood Simple, ki velja za klasiko t.i. neo-noir kriminalke. Podobna spogledovanja je bilo moč zaznati v praktično vsakem njunem filmu, še posebej v Miller’s Crossing, Barton Fink, Fargo in The Big Lebowski. Potem pa je tu še The Man Who Wasn’t There, s katerim se brata Coen vračata h koreninam svojega prvorojenca, četudi z bolj neposredno imitacijo klasičnih črno-belih noir kriminalk o malem človeku, vpletenem v absurden zločin, ki vodi iz ene katastrofe v drugo. Glavni antijunak v retro črno-beli tehniki posnetega krimiča je zdolgočaseni in cinični brivec Ed Crane (Billy Bob Thorton v vlogi, ki mu ne bi mogla biti bolj pisana na kožo), katerega življenje je en sam dolgčas; med verižnim prižiganjem cigaret sanjari o tem, kako bo nekoč odprl lastno čistilnico, hkrati pa je obsojen na hladen zakon z nezadovoljno in odtujeno ženo (Frances MacDormand), za katero sumi, da ga vara z njegovim šefom (James Gandolfini). A njen domnevni skok čez plot se izkaže za dobro finančno priložnost; Ed se odloči izsiljevati svojega šefa za visoko vsoto denarja, kar sčasoma vodi v cel kup nespametnih odločitev, umorov in tragedij. The Man Who Wasn’t There je daleč najbolj noirovsko obarvan film bratov Coen, ki pa je še vedno zaznamovan z njunim edinstvenim smislom za humor ter majhno galerijo ekscentričnih likov, očarljivo mrkimi igralskimi predstavami, dogajanje pa je znova pospremljeno z odlično glasbeno podlago stalnega sodelavca Carterja Burwella. Zgodba dlakocepsko sledi noirovski tradiciji in tako ne postreže z vidnejšimi presenečenji in preobrati, zato je težko govoriti, da film doseže isto raven kot zgoraj omenjene klasike bratov Coen. Zlata sredina bogatega opusa ikoničnih režiserjev.

Tragična ironija naših življenj je, da se vrednosti le teh začnemo zavedati tedaj, ko se nam čas izteka. To na lastni koži izkusi zadržani birokratski uradnik Rodney Williams (Bill Nighy), katerega rutina dom – delo – dom je nenadoma prekinjena, ko ugotovi, da mu zaradi neozdravljivega raka preostane samo še šest mesecev življenja. Po začetnem šoku, kateremu sledi ponesrečen poskus samomora, se Rodney na lepem odloči, da za nekaj dni zapusti pisarno in skuša živeti zunaj zidov dolgočasnih uradniških pisarn, pri tem pa začne spoznavati prave življenjske vrednote in namerava zapustiti ta svet dostojanstveno in z dvignjeno glavo. Living je predelava japonske klasike Ikiru legendarnega Akire Kurosawe (z ikoničnim prizorom igralca Takashi Shimure, ki se v snegu zbilje na gugalnici), vendar pa bi bilo zelo krivično reči, da pričujoči film spada v isti zabojnik nedomiselnosti in generičnosti kot večina filmskih predelav; tu nimamo opravka z brezdušnim izdelkom, ampak s poetičnim poklonom japonskemu velikanu sedme umetnosti, ki sicer ohranja izvorno zgodbo, vendar tej doda začimbo britanske zadržanosti, tradicionalnosti in uglajenosti. Lahko bi rekli, da je Living precej staromoden oz. retro film, ki po tehnični plati imitira estetiko klasičnih filmov iz 40. in 50. let, zato bi se bolj “modernemu” občinstvu zdel preveč statičen in dolgočasen. Pa vendar; pričujoči film je namenjen sladokuscem in tistih gledalcem, ki dandanes pogrešajo zgodbe z močnim moralnim naukom katerega spremlja rahla sentimentalna nota. Film je v prvi vrsti vreden ogleda zaradi izredno čustvene predstave veterana Nigha, ki je upravičeno prejel oskarjevsko nominacijo; njegova hkrati klasično uglajena, zadržana in topla igra uspe tudi v najbolj emocionalnih trenutkih poskrbeti, da film ne zatava v posladkanost in čustveno manipulacijo, krivično pa bi bilo pozabiti omeniti čudovito “retro” vizualno podobo, ganljivo glasbeno podlago ter prepričljivo scenografijo in kostumografijo. Tisto, kar filmu zbija višjo oceno, je nekoliko preveč osladna zadnja tretjina, kjer se zdi, da se dialogi spremenijo v neposrečeno učno uro moraliziranja gledalca, prav tako film na vsebinski ravni v ničemer ne odstopa od sporočila izvirnika. Je Living nepotrebna predelava? Da in tudi ne, toda zavoljo odličnih igralskih predstav in spoštljivega poklona Kurosawini zapuščini je vsekakor vreden vsaj enkratnega ogleda.