Vid Šteh

V času feminističnih gibanj tipa MeToo in njegovih klonov, ki na tak ali drugačen način opozarjajo na podcenjujoč položaj žensk v družbi in z njim povezano psihično in fizično nasilje, je moč čutiti porast filmov na to temo, ki uspejo priti pod žaromet bolj prestižnih filmskih nagrad, kot je npr. Oskar. Ironično je bila drama She Said, ki eksplicitno spregovori o razkrijtu afere Weinsterin, ki je tlakovala pot omenjenemu gibanju, proti pričakovanjem povsem spregledana na letošnjih podelitvah filmskih nagrad, zato feministične barve zastopa pretresljiva psihološka drama Women Talking, sicer četrti celovečerec kanadske igralke Sarah Polley. Film z zavidanja vredno igralsko zasedbo (Rooney Mara, Claire Foy, Jessie Buckley in veteranka Frances McDormand) je povzeta po resničnih dogodkih, ki so se pripetili v južnoameriški ultrakonzervativni ruralni koloniji Manitoba, kjer so moški člani med letoma 2005 in 2009 omamili in posilili več kot 100 deklic in žensk (najmlajša žrtev je bila stara komaj tri leta). Film je časovno omejen na 48 ur in se odvija po razkritju serijskih posilstev; moški pripadniki kolonije odpotujejo v mesto, da bi pokrili varščino za aretirane posiljevalce, ob njihovi vrnitvi pa bi jim ženske morale odpustiti storjene zločine. Članice kolonije so med čakanjem na vrnitev mož postavljene pred težko preizkušnjo; se znova podrediti nerazumni zahtevi po odpuščanju ali pa se moškim postaviti po robu in zapustiti kolonijo? Film je strukturiran kot napeta dialoška drama, ki ne pristaja na naivnost in sentimentalnost, saj se močno zaveda zapletenosti situacije in skuša gledalcu predstaviti prednosti in slabosti vsake odločitve osrednjih junakinj. Moralne dileme kot npr. težka cena svobode in z njo povezana iluzija samostojnega odločanja, zaščita otroka za vsako ceno in uničujoča moč vere Polleyjeva predstavi suvereno in iskreno, pa četudi dialogi na trenutke izpadejo nekoliko pedagoško in pridigarsko. Na srečo film te pomankljivosti dobro zakrpa z odličnimi igralskimi predstavami, tematsko kompleksnostjo, čudovito fotografijo in mnogimi ganljivimi trenutki, ki ne manipulirajo z gledalčevimi čustvi. Women Talking zna biti na trenutke nekoliko naporen film, vendar je še vedno več kot obetaven prvenec igralke, ki jo – upajmo – čaka močna režijska kariera.

“Arabec se v delu pojavi petindvajsetkrat, ime pa ni omenjeno niti enkrat,” reče Harum, brat umorjenega Arabca, ki je klonil pod streli čustveno otopelega in uradnika Meursaulta v literarni klasiki Tujec francoskega mojstra absurda Alberta Camusa. Kratki roman, ki je postal eno od temeljnih del francoskega povojnega eksistencializma, je v literarnih krogih kakopak upravičeno obravnavan kot literarna mojstrovina, vendar pa se alžirski novinar in pisatelj Kamel Daoud v svojem knjižnem prvencu Primer Meursault dotakne Camusovega dela na nekoliko bolj drugačen in osvežujoč način; kot kritični opazovalec, ki skuša obstoječi zgodbi dodati manjkajoče dimenzije s poudarkom na zgodbo o “pozabljenem” Arabcu, ki je bil doslej obravnavan zgolj kot naključna žrtev Mersaultovega absurdnega zločina. Roman, zasnovan kot monolog v več delih, je prvoosebna pripoved Haruma, brata ustreljenega Arabca z imenom Musi, katerega odraščanje je zaznamovano s senco bratove smrti in velikih političnih preobratov v Alžiriji, ki so bili posledica nasilne kolonizacije. Harum je kot pripovedovalec nezanesljiv in več kot očitno nagnjen k dramatizaciji in pretiravanju, toda vsako besedo njegove zgodbe poganja želja po tem, da bi svojemu bratu povrnil izgubljeno identiteto in znano fabulo Tujca predstavila v popolnoma drugačni luči.

Kadar je govora o nadaljevanjih bodisi filmov bodisi knjig, se seveda pojavi visoka stopnja tveganja, da ta vedno znova zgrešijo poanto svojih predhodnikov in jih celo osramotijo. Na srečo Primer Meursault ne spada v to kategorijo, četudi bi roman težko označilil za spoštljiv poklon Camusovi mojstrovini; Daoud namreč slovitega avtorja drzno preizprašuje, bralcu, ki je morebiti navdušen nad kultrnim romanom, meče v brk sarkastične pripombe in postavlja vse, kar je o Tujcu vedel dosedaj, pod velik vprašaj. Proti pričakovanjem te drzne poteze opravi samozavestno in prepričljivo, še posebej zaradi zanimivega psihološkega portreta glavnega junaka in osvežujočih novih pogledov na Meursaultovo zgodbo. Tako se roman med drugim oddalji od camusovega absurdizma in načenja teme freudovske posesivnosti matere na sina, rasizma v obdobju kolonializma ter brezupa neprivilegiranega družbenega sloja. Končni rezultat je za bralca naporen, na trenutke nekoliko ponavljajoč, vendar še vedno udarec in unikaten roman, ki služi kot kritičen dodatek Camusovi klasiki.