Vid Šteh

Vinci Vouge Anžlovar je med slovenskimi filmarji vedno veljal za unikat oz. za tisto, čemur rečemo enfant terrible, nekakšen filmski “odpadnik”, ki je vedno ustvarjal po svojih pravilih, pa četudi je za to pogosto plačal (pre)visoko ceno. Toda navkljub njegovi nepopustljivi naravi je Anžlovar tudi zaslužen, da je takoj po osamosvojitvi vrnil slovenski film domači publiki. Z road-movie komedijo Babica gre na jug mu je to nedvomno uspelo in po 31. letih se Anžlovar vrača k svojim začetkom z nadaljevanje, ki to ni; Dedek gre na jug se res ponaša s podobnim zapletom tragikomičnega prikaza življenja na cesti, vendar predstavi popolnoma nove like in dogajanje začini tudi s gangstersko akcijo. Namesto jezične babice, ki pobegne iz doma iz upokojence, sta tokrat v ospredju “dedka” Vlado in Boris, ostarela glasbenika, ki se v družbi mlade romkinje Esme odpravita v Makedonijo, da bi navezala stik z Borisovo nekdanjo ljubeznijo. Dedek gre na jug je podobno kot Babica sproščen, duhovit in nezapleten film, ki pa kljub temu s seboj nosi navdihujoče sporočilo o tem, kako za človekove sanje ni nikoli prepozno, pri tem pa film ni niti malo osladen ali pokroviteljski. Pomaga tudi tu, da so igralske kreaciji povečini odlične; veterana Vlado Novak in Boris Cavazza sta pričakovano v vrhunski formu, preseneti pa izredno energična in duhovita Zala Djurić Ribič kot Esma. Film odlikuje tudi živahen tempo in topel humor, posebna pohvala pa gre Anžlovarju za avtentičen in iskren prikaz romskega življenja in kulture, ki poosebljata vse, kar predstavlja svoboda. Škoda le, da Anžlovar film neprestano “kvari” z nepotrebno stransko zgodbo o mafijskih morilcih, ki lovita glavna junaka ter akcijskimi prizori, ki so resda vznemirljivi in za slovenske razmere impresivni, vendar pa nikakor ne ustrezajo okvirni melanholični zgodbi na temo strahu pred minljivostjo ter hrepenenja po boljšem življenju. Morebiti se je Anžlovar bal, da bi brez vključitve bolj akcijskega dogajanja film postal preveč statičen in dolgočasen, vendar pa Dedek gre na jug najbolj zasije ravno takrat, ko usmeri pozornost v osrednja junaka ter streljanja in akcijske pregone pusti na stranskem tiru. Navkljub napakam pa je Anžlovarjeva misija opravljenja; ustvaril je slovenski film, ki lahko služi kot dokaz, da tudi pri nas delamo gledljive in komercialno všečne filme.

Je en banalen dogodek dovolj, da se sesujejo navidez trdne medosebne vezi in obetavna sedanjost postane negotova prihodnost, zaznamovana z grehi preteklosti? To nedvomno težavno vprašanje si zastavi ameriška pisateljica Paula Fox (1923 – 2017), sicer ena od vidnejših predstavnic povojnega literarnega realizma, ki jo širša javnost pozna predvsem po romanu Obupanca iz leta 1970. Ta je zgolj leto dni kasneje dobil filmsko adaptacijo s Shirley Maclaine v glavni vlogi, kar je romanu še bolj pomagalo do utrditve statusa literarne klasike. Pisatelj Jonathan Franzen je pričujoče delo označil za roman suspenza, kar se zdi čudna, vendar hkrati dokaj točna oznaka; zgodba romana je zaznamovana z minimalizmom, kjer navidez vsakdanji dogodki usodno vplivajo na dinamiko osrednjih likov in hkrati tudi bralcu ponudijo popolnoma nov (in ponavadni zelo neprijeten) vpogled v težavnost odnosov.

Relativno kratek roman (slabih 200 strani) predstavi en vikend v življenju zdolgočasenih zakoncev Bentwood; Sophie je rahlo nevrotična prevajalka, medtem ko je Otto uspešen odvetnik, katerega nedavna prekinitev sodelovanja z dolgoletnim sodelavcem v njemu pusti močne frustracije in jezo. Ob prihodu še enega dolgočasnega vikenda Sophie ugrizne potepuški maček in na njeni roki pusti grdo rano; Otto skuša prepričati ženo, naj gre do zdravnika, toda Sophie pomoč venomer zavrača in skuša ugriz odpraviti kot nepomemben dogodek, zgolj nekaj ur zatem pa se začnejo kazati razpoke v življenju zakoncev. Sophie postaja vse bolj paranoična in kolerična, Otto pa zaradi službenih težav ne more prenašati ženinih čustvenih izpadov, sočasno s tem pa se razkrije, da oba za seboj vlečeta cel kup skrivnosti iz preteklosti, zaradi česar je njun zakon naglo ogrožen.

Obupanca je roman, napisan v tretji osebi, ki že na uvodnih straneh s subtilnimi namigi kaže na skorajda mrtvo dinamiko med glavnima junakoma; njuni večerni obredi, dolgočasni pogovori o službi in porasti kriminala v njuni četrti ter banalne pripombe prefinjeno odsevajo eksistencialno stisko modernega človeka, ujetega med štirimi stenami lastne negotovosti, travme, strahu in sovraštva. Foxova zgodbo gradi preko številnih duhovitih in pikrih dialogov, tem pa doda še zvrhano mero bizarnega suspenza, ki ne cilja toliko na fizične posledice mačjega ugriza, ampak na učinek snežne kepe, ki ga povzroči en sam banalen dogodek, za katerim se skriva globja osebna kriza zakoncev Bentwood. In to tempiranje neobstoječega suspenza je tisto, kar Obupanca venomer dviga nad povprečno branje; zaradi negotovega ozračja ter nepredvidljivih izpadov likov lahko bralec na praktično vsaki strani pričakuje, da bodo stvari ušle nadzoru, lokacijska omejenost na utesnjena stanovanja pa še dodatno začini klavstrofobično ozračje, značilne za moderne romane.

Obupanca lahko upravičeno štejemo za eno od velikih klasik ameriškega modernega romana, ki bo gledalcem še kako blizu v post-pandemičnih časih samoizolacije.