Vid Šteh

Marriage Story, briljantni celovečerec režiserja in scenarista Noaha Baumbacha, ki je na brutalno iskren in hkrati ganljiv način predstavil bridko tematiko ločitve, se uvršča med ene najboljših filmov zadnjega desetletja, zato so bila pričakovanja ob njegovem novem projektu toliko bolj visoka. In če bi rekli, da je White Noise eden od njegovih najbolj ambicioznih in drznih režijskih podvigov v njegovi karieri, se ne bi prav nič zmotili; gre namreč za adaptacijo istoimenskega romana pisatelja Dona DeLilla iz leta 1985, ki je vrsto let veljal za material, ki ga je nemogoče prenesti na veliko platno. Tako roman kot film je težko opisati z besedami, obema bi še najbolj pristajala oznaka tragikomedija absurda, ki pa navkljub časovni distanci dandanes deluje še bolj družbeno relavantno in preroško kot ob njenem izidu v knjižni obliki. Zgodba je postavljena v Orwellovo leto 1984 in prikazuje nenavadno dinamiko v družini Gladney, ki se znajde v boju za preživetje, ko v bliži njenega mesta pride do železniške nesreče, zaradi katere v ozračje prodre velikanski oblak, poln strupenih plinov. Ni potrebno poudarjati, zakaj je White Noise aktualen film; na bridko satiričen in ironičen način secira stanje duha v pandemiji covid-19, kjer so zdravstveni delavci, laiki in teoretiki zarot ustvarjali pravo zmešnjavo lažnih informacij, neumnih idej, alternativnih dejstev in paranoidnih interpretacij resničnosti. Toda bilo bi krivično trditi, da je osrednji motiv Baumbachovega filma sama pandemija oz. obsedeno stanje javnosti ob nevarnosti izbruha strupenih snovi; vezno tkivo tako romana kot filma je posameznikov in kolektivni strah pred smrtjo oz. minevanjem in kako nas ta v najbolj kriznih trenutkih ironično poveže. To sporočilo Baumbach zapakira v enako fascinantno kot tudi naporno gledalsko izkušnjo; odlične igralske predstave (še posebej Adama Driverja in Grete Gerwig), pogosto simpatično montypythonovski humor ter izostren satirični naboj se mešajo s trenutki razvlečenosti, vsebinskega tavanja ter občasnih nevmesnosti, kjer npr. glavni junaki govorijo drug čez drugega in dajejo vtis, kot da se vsakdo izmed njih nahaja v svojem filmu. White Noise je film, ki bo nedvomno razdelil občinstvo na tiste, ki jim bo njegova absurdnost simpatična in po svoje občudovanja vredna ter tiste, ki bodo že po prvi tretjini obupali nad Baumbachovo kakafonijo in lovljenjem lastnega repa.

Kot zanimivost; scenarist pričujočega filma o življenju in delu priljubljene pop pevke Whitney Houston, ki je navduševala občinstvo z neverjetno širokim razponom glasu ter celo kopico zimzelenih pop in r’n’b popevk, je Anthony McCarten. Ime večini ljudi verjetno ne pomeni veliko, vendar gre za istega človeka, ki je spisal glasbeno biografijo Bohemian Rhapsody o vzponih in padcih britanske rock skupine Queen. Ta podatek je zanimiv, saj je podobnost med obema filmoma boleče očitna; v obeh primerih imamo namreč opravka z novim tipom glasbenih biografij, ki zadnja leta (še posebej po uspehu Bohemian Rhapsody) rastejo kot gobe po dežju. Gre za t.i. “wikipedijske biografije”, ki predvidljivo in suhoparno beležijo zgolj najpomembnejše dogodke iz življenj / karier portretiranih oseb / skupin, poglobljenost in avtentičnost pa zamenjajo za hollywoodski kič in solzavo melodramatičnost. Whitney Houston: I Wanna Dance with Somebody navkljub nekaterim zanimivim trenutkom in silnemu trudu nastopajočih žal spada v to kategorijo in bo najverjetneje prepričal zgolj najbolj goreče oboževalce pevke, ki se jim bodo ob poslušanju njenih uspešnic in spremljanju sicer razkošnih rekonstrukcij koncertnih nastopov nostalgično zarosile oči. Film se ustreli v koleno že s tem, ker skuša v slabih dveh urah in pol pokriti celotno pevkino tri desetletja dolgo kariero, kar pa je nemogoč podvig; posledica tega je, da film skače od enega dogodka do drugega brez kakršnega koli emocionalnega učinka, nekatere najbolj prelomne trenutke pevkine kariere razvije in zaključi v dobesedno par minutah (Whitney v filmu na določeni točki spozna pevca Bobbyja Browna in se že v naslednjem kadru poroči z njim), kot celota pa film nima rdeče niti, kateri bi gledalec lahko sledil. Biografijo pred potopom rešuje izvrstna igra Naomi Ackie v naslovni vlogi, ki resnično vloži vso telo in dušo v obuditev pevke, spektakularni koncertni posnetki ter prepričljivo prikazan odnos med Houstonovo in njenim producentom Clivom Davisom. Toda ti svetli trenutki ne uspejo odpraviti splošne površinskosti in praznine, ki je prisotna skozi ves film. Kot že rečeno; I Wanna Dance With Somebody je še najbolj primeren za pevkine goreče oboževalce, za kakšno bolj poglobljeno biografijo pa bo očitno še treba počakati.