Vid Šteh

Vojna drama Foxhole režiserja in scenarista Jacka Fassendena se ponaša z zanimivim konceptom; v treh ločenih segmentih spremljamo manjšo skupino vojakov (te v vsakem segmentu portretirajo isti igralci) na treh bojiščih med ameriško državljansko vojno, prvo svetovno vojno ter vojno v Iraku. V prvem se četa pripadnikov ameriškega severa znajde pred dilemo priskočiti na pomoč ranjenemu temnopoltemu tovarišu, v drugem sredi nočnega kopanja jarkov četa ameriških vojakov zajame pripadnika nasprotne strani in skuša odločiti o njegovi usodi, v tretjem pa ameriški marinci obtičijo v nasedlem džipu sredi iraške puščave, kjer jih od smrti loči samo en strel skritega sovražnika. Ni treba pretirano razmišljati o tem, na kaj Fassenden cilja z nenavadno strukturo filma Foxhole; prikazati vojne grozote v treh različnih zgodovinskih obdobjih, kjer pa vojake na bojišču spremljajo sorodne eksistencialne polemike o smrtnosti, smiselnosti nasilja, brutalnosti vojaškega mehanizma o žrtvovanju za višje ideološke cilje. Časi se spreminjajo, zlovešča narave vojne pa ostaja ista; vsekakor vzpodbuden koncept, katerega močan potencial pa Fassenden izkoristi zgolj napol. Filmu se pozna skromen proračun, zato se zateka v minimalizem, kjer je dogajanje omejeno bodisi na obrambni jarek bodisi notranjost vojaškega vozila, s čimer ni seveda nič narobe. Težava nastane zgolj tedaj, ko gledalec ugotovi, da Foxhole ni pretirano globok in kompleksen film, ki povrhu tega tudi servira dokaj površinsko in sentimentalno protivojno pridigo. Pogosto melodramatična glasba in okorni dialogi precej manipulirajo z gledalčevimi čustvi, filmu pa ne pomaga tudi spoznanje, da je precej razvlečen in z vidika razlaganja vsebine pretirano pedagoški in premalo življenjski. Fassenden sicer uspe prepričati z vzdušno atmosfero, spodobnimi igralskimi predstavami ter vzpodbudnimi eksistencialnimi vprašanji, vendar pa film tudi v najmočnejših trenutkih še vedno ubija površinskost in okornost. Foxhole je tako protivojna drama z dobrimi nameni, ki pa sami po sebi žal niso dovolj.

Knives Out, duhoviti kriminalni misterij Riana Johnsona iz leta 2019, je bil tako kritiški kot komercialni uspeh, četudi film moje malenkosti ni povsem prepričal. Navkljub nekaterim močnim atributom (še posebej zavzeta igra Daniela Craiga v vlogi očarljivega detektiva Benoita Blanca) je film na vsebinski ravni trpel za pomankanjem fokusa, nerodnim vstavljanjem površinskih političnih komentarjev in bogato, vendar kronično neizkoriščeno igralsko zasedbo. Z drugimi besedami; Knives Out ni bil nujno slab film, vendar pa je hkrati puščal ogromno prostora za izboljšave in zdi se, da je Johnson s svojo drugo avanturo detektiva Blanca Glass Onion: A Knives Out Mystery vendarle uspel popraviti številne napake in pripraviti duhovito, nagajivo, prebrisano, eksotično in na trenutke že kar očarljivo absurdno kriminalko stare šole, ki se bolj kot na akcijo zanaša na dialoške obračune med nastopajočimi liki. Blanc se tokrat znajde na majhnem grškem otoku v lasti multimilijonarja in tehnološkega genija Milesa Brona (Edward Norton), ki poleg detektiva povabi še manjšo skupino njegovih najožjih sodelavcev, da bi sodelovali v družabni igri preiskave umora, vendar pa se ta kmalu spremeni v resnični zločin z mnogimi šokantnimi preobrati. Johnson tako kot v prvem filmu tudi tokrat prepleta klasični detektivski misterij v stilu pisateljice Agathe Christie, kateremu doda tudi ščepec pikre satire na račun kapitalistične požrtnosti, pohlepa in dejstva, da si dandanes v svetu ne moreš kupiti pravih prijateljev. Kot že rečeno, Glass Onion v primerjavi z Knives Out predstavlja močan napredek na skoraj vseh ravneh; znova estra igralska zasedba (poleg Craiga in Nortona še Dave Bautista, Kate Hudson, Kathryn Hahn in v epizodnih vlogah tudi Ethan Hawke in Hugh Grant) je dobro izkoriščena, humor je bistveno bolj sofisticiran in inteligenten, prav vsi liki so simpatični in zanimivi, satirični komentarji so nevsiljivo in smiselno vstavljeni v okvirno zgodbo, osrednji misterij pa pripelje do prepričljivega (in hkrati rahlo absurdnega) razpleta. Film od presežka ločuje zgolj nekoliko zbegana prva polovica, kjer bi gledalec s težavo sledi dogajanju ter spoznanje, da po razkritem misteriju ni veliko razlogov za vnovičen ogled filma. Glass Onion: A Knives Out Mystery je tako nepretenciozen, kratkočasen in zabaven krimič, ki pa najverjetneje ne bo ostal dolgo v vašem spominu.