Vid Šteh

Napovedniki za najnovejši celovečerec veterana Stevena Spielbega, napol avtobiografsko dramo The Fabelmans, so dajali vtis, da želi Spielberg znova pihati na dušo oskarjevski publiki s še enim filmom na temo posameznikove ljubezni do sedme umetnosti in iskanja lastne identitete med procesom težavnega odraščanja. In pričujoči film do neke mere izpolni ta pričakovanja; pred gledalcem se odvija zgodba zgodba o Sammyju, ki se že kot otrok zaljubi v film in sanja o dnevu, ko bo lahko postal filmar, vendar ga na poti do tja čaka veliko izzivov, med drugim tudi razumevanje kompleksnega odnosa med sicer dobrosrčnima staršema, ki pa s seboj vlačita cel kup osebnostnih težav; film namreč potegne zanimiv vidik, kjer Sammy preko snemanja dogodkov iz življenja njegove družine sčasoma odkrije luknje v zakonu svojih staršev . Če potegnemo črto, je The Fabelmans na površju še ena od mnogih zgodb o odraščanju mladega umetnika, ki skuša najti svoj prostor pod soncem, hkrati pa razumeti svet okoli sebe in na nek način se Spielberg oklepa preverjene formule; z dobršno mero humorja, za omenjenega filmarja značilne sentimentalne navihanosti in pristnih emocij se pred gledalčevimi očmi odvija poznana zgodba, ki pa proti pričakovanjem nikoli ne zapade v dolgočasje ali monotonost. Veliko razlogov za tako dober rezultat nosi izvrstna igralska zasedba, kjer se poleg novinca Gabriela LaBella še posebej izkažeta Paul Dano in Michelle Williams v vlogah Sammyjevih konfliktnih, vendar toplih in razumevajočih staršev, v epizodnih vlogah pa se izkažejo tudi veteran Judd Hirsch, Seth Rogen in izredno duhoviti David Lynch. A tisto, kar film dela tako posebnega, je več kot očiten dokaz, da je Spielberg svojo zgodbo izkazal z ljubeznijo in presenetljivo veliko mero iskrenosti. Nekatere gledalce bi znalo zmotiti, da je film v prvi vrsti osebna / družinska drama, saj se zgodba ne ukvarja preveč s političnim in družbenim ozračjem tedanjih časov (občasno se dotakne pojava antisemitizma v šolah, vendar na precej osnovni ravni), Spielberg pa tudi v najbolj kruto realističnih trenutkih ohranja visoko mero nostalgičnosti, ki pa tokrat ni preveč moteča. The Fabelmans je eden od Spielbergovih najbolj osebnih in tudi najboljših filmov v karieri.

Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.

M.I.A.: There’s A Market For Everything

Dovolj je en sam pogled na naslovnico pričujočega albuma (samo v vednost; naslovnica ob tej recenziji pripada drugemu albumu iste skupine, saj je izvorna preveč grafična in prikazuje shirano žensko golo žensko v mlaki krvi) in poslušalcu postane takoj jasno, v kaj se spušča; v godbo, ki ne pozna zadržkov in za katero beseda tabu ne obstaja. In ko prisluhnemo uvodnemu komadu Open Market I, ki je dopolnjen z zvokom temačnega drona in grafičnimi opizi brutalnega nasilja, zlorab in ddrugih ekstremnosti, postane še bolj očitno, da M.I.A. niso tukaj, da bi poslušalci servirali dozo sonca in rožic. Daleč od tega; There’s A Market for Everything je dobre tričetrt ure dolg industrijski noise z elementi dark elektronike, ki si ponavadi vzame od pet do deset minut časa, da poslušalcu raztrga ušesa. Gre za ploščo, ki ni namenjena užitku, saj izhaja iz najtemnejših globeli bolečine, sadizma in nasilja, vse skupaj pa spremlja dekadentna pornografska kakafonija. Če kje obstaja povezava med seksom in nasiljem, jo M.I.A. nedvomno odkrivajo, saj si je brez težav moč predstavljati omenjeno “glasbo” v filmih o sprevrženih serijskih morilcih, ki v umazanih kleteh brusijo nože, s katerim bodo pokončali svojo naslednjo žrtev. Ob tem se seveda velja vprašati; kaj je poanta vsega skupaj? Mogoče jo sploh ni, toda če je zasedba nameravala ustvari zbirko najbolj zlovešče zvenečih, brutalnih in brezkompromisno nasilnih podlag, ji je s tega vidika cilj nedvomno uspel. There’s A Market for Everything ni glasba, ampak zvoki iz najhujših nočnih mor. Užitek niti približno ni zagotovljen.

Death Comes Crawling: Forever Morbid

Ko poslušalec pritisne play in sliši prve sekunde komada Beyond the Reach of My Mind izvajalca Death Comes Crawling, bo najprej pomislil, da – vsaj če sodimo po zloveščem imenu izvajalca in naslovu albuma – posluša napačno ploščo. Avstralski multiinštrumentalist Dis Pater namreč s projektom DCD predstavlja izredno melodično, vendar še vedno temačno goth elektroniko, za katero se zdi, da venomer išče kontrast med svetlobo in temo, med upanjem in obupom. Forever Morbid je plošča, ki najbolj ustreza tistim trenutkom, ko posameznik obtiči v življenju in nima pojma, kako iti naprej, po drugi strani pa mu nek glas pravi, da ne sme obupati. Glasba na tej plošči so nekakšne zvočne vice, ki ni pripravljena stopiti v pekel, hkrati pa ji tudi nebesa ne ti dišijo najbolj. DIS Pater z melodičnim globokim vokalom, enako morbidnimi kot poetičnimi besedili ter mikavno, skorajda seksi elektronsko podlago poslušalca nemudoma posrka v svoj svet, kjer osamljeni poet odpre steklenico rdečega vina in nazdravi svoji izolaciji, ki mu predstavlja vir inspiracije kot tudi pogubo. Primerno za tiste, ki menijo, da je godba tipa Type O Negative primerna tudi za plesanje.

Obsequial Sceptre: Utterance Of Deathly Murmurs

Glasba iz Cipra je v našem koncu sveta precej neznana, zato je toliko bolj razburljivo na vsake toliko časa naleteti na godbo iz omenjenega otoka, še posebej, če ta prihaja iz bolj alternativnih / underground zvočnih brezen. Obsequial Sceptre sebe označujejo za anarhistični black / death metal, ki uporabljajo estetiko zverinskega kitarskega hrupa kot sredstva zoper širjenje fašističnih idelogij. Kako to zveni v praksi? Plošča z naslovom Utterance of Deathly Murmurs vsebuje zgolj štiri komade (tri, če izključimo temačni intro) v skupnem trajanju slabe četrt ure in zdi se, da je to premalo, da bi si poslušalec lahko izoblikoval kakršnokoli mnenje o albumu. To mogoče drži, vendar pa so tudi ti dosegljivi komadi dovolj, da skupina izpostavi svoj zverinski dark metal, ki se osredotoča na obupano kruljenje / kričanje, neusmiljeno bobnanje, ki pogosto zveni kot zvok streljanja iz vojaške strojnice ter hromeče kitarske brutalnosti. Navkljub vsemu kaosu pa je Utterance of Deathly Murmurs presenetljivo poslušljiva in koherentna plošča, ki bo pisana na kožo tudi tistim, ki niso najbolj domači v vodah ekstremnega metala. Ciprški Obsequil Sceptre so tako vredni občudovanja, saj uspejo v petnajstih minutah pustiti tako močan vtis, da jih poslušalec zlepa ne bo pozabil.