Vid Šteh

Nekje v zadnji tretjini (anti)božične akcijske komedije Violent Night smo gledalci priča prizoru, kjer Božiček (David Harbour) z macolo mlati armado roparskih specialcev ob spremljavi božičnega napeva Christmas Time Bryana Adamsa. Kombinacija brutalnosti in poetične sentimentalnosti je kakopak perfektna in odlično povzame bistvo komedij, ki se lotevajo božičnih in novotelnih praznikov na bolj odrezav, ciničen in politično nekorekten način. Težava je zgolj v tem, da je tovrstnih filmov že malo morje kot npr. Bad Santa, Krampus, Gremlins ter Silent Night Deadly Night, zato je potrebno biti v tem podžanru prazničnih filmov še posebej domiseln in drzen. Tu pa žal komediji Violent Night krepko spodrsne, saj gre za film, ki precej očitno kopira elemente zgoraj omenjenih filmov, četudi ne razume povsem, kaj je te filme naredilo tako priljubljene in legendarne. Podobno kot v Bad Santa je tudi tokrat glavni junak Božiček, ki pije, preklinja, bruha in urinira na mimodioče in podobno kot v Home Alone smo tudi tokrat priča roparskemu napadu na hišo premožnih ljudi, katere mora Božiček rešiti pred golo smrtjo. A kaj se zgodi, ko film postreže z liki, ki so bodisi ekstremno nadležni, boleče stereotipni ali odvratno zoprni ter s ponavljajočo in monotono akcijo, ki meni, da je za dober komični učinek dovolj že to, da nekoga oblečeš v božičkov kostum in temu naročiš, naj mlati mimoidoče z macolo? Odgovor je preprost; Violent Night, mestoma duhovit in s strani Harbourja odlično odigran, povečini pa generičen, predvidljiv, neizviren in razvlečen film. Violent Night je tako film, o katerem ni moč veliko govoriti, saj je resnično tako pozabljiv in formulaičen, da gledalcu ponudi malo razlogov, da bi si ga ogledal več kot enkrat.

Znani rek v svetu filma se glasi: “Nikoli ne stavi proti Jamesu Cameronu.” In res; veteran James Cameron je bil tekom svoj dolgoletne kariere večkrat pred nemogočimi izzivi, ki jih je z lahkoto premagal in verjetno gre za edinega filmarja na svetu, ki si lahko privošči skoraj 15 – letni premor od snemanja filmov, ne da bi ob tem finančno trpel. Njegov ZF epos Avatar je leta 2009 predstavljal pravi tehnični čudež in pričakovano postal eden od filmov leta, ki ni zgolj zaslužil ogromno denarja, ampak hkrati spremenil tudi zgodovino filmske industrije. Avatar: The Way of Water, nadaljevanje omenjene Cameronove uspešnice, je bilo še pred izidom postavljeno pred veliko tveganje; ali film lahko s tehničnega vidika znova ponudi nekaj sapo jemajočega in ali je občinstvo sploh zainteresirano za spremljanje sage, ki si je vzela več kot desetletje premora? Odgovor na slednje vprašanje trenutno še visi v zraku, medtem ko je odgovor na prvo vprašanje; bolj da kot ne. Avatar: The Way of Water je s tehničnega vidika popoln film; vizualno osupljiv, razkošen, epski, začinjen z vratolomno akcijo, fenomenalnim zvokom ter vzdušno širino, ki je ključna sestavina vsakega dobrega blockbusterja. Osvežujoče je tudi videti spremembo okolja; namesto gorskih džungel je tokrat dogajanje prestavljeno na čudovite in eksotične tropske otoke, kjer nekdanji marinec Jake Sully skupaj s svojo družino domorodnih nezemljanov Na’vi išče zatočišče pred maščevalnimi polkovnikom Quaritchom. Zgodba se tematsko dotika pomena družine in kako mora ta držati skupaj tudi ob najtežjih preizkušnjah, kar je že pošteno zlajan motiv, s katerim pa Avatar: The Way of Water ne stori ničesar novega. Nasploh je film z vsebinskega vidika dokaj standarden in predvidljiv; na več mestih celo spominja na direktno kopijo elementov zgodbe iz prvega dela, pred zatavanjem v dolgčas pa ga rešujejo všečni liki in njihova prepričljiva medsebojna kemija. Edino, kar pa nadaljevanje resnično ubija, je njegova pošastna dolžina več kot treh ur, ki jih film niti pod razno ne uspe upravičiti; Cameron na več mestih preveč časa nameni spoznavanju sveta kot pa razvijanju zgodbe, zaključni spopad, ki se močno spogleduje z njegovo uspešnico Titanic, pa se prav tako kar noče končati. Navkljub napakam in razvlečenosti pa je Avatar: The Way of Water razkošen in razburljiv filmski spektakel v pravem pomenu besede, ki ga lahko servira zgolj Cameron.