Vid Šteh

Ko gledalci prvič uzremo sramežljivo in vase zaprto 9 – letno deklico Cait (letošnje igralsko odkritje Catherine Clinch), se ta skriva na travniku pred svojo številčno družino. Kasneje izvemo tudi, da ima težave z branjem, uriniranjem v posteljo in vključevanjem v družbo, kar je posledica vse prej kot idiličnega odraščanja v vse prej kot za otroka primernem domu. Ko njena mati znova zanosi, se z možem odločita poslati Cait čez poletje na kmetijo njunih oddaljenih sorodnikov, kjer deklica prvič v življenju občuti trenutke sprejetosti, ljubezni in soočanja z občutki minljivosti. The Quiet Girl je tiha, skoraj meditativna in poetična drama o postopnem razbitju oklepa čustvene zavrtosti in strahu, ki ga na svojih plečih nosi nedolžna deklica, obsojena na odraščanje v popolnoma disfunkcionalni in zanemarjeni družini. Kljub tragični zgodbi pa film postreže z mnogimi trenutki drobne sreče in topline, ki jo glavna junakinja potrebuje in takrat tudi gledalec čuti, da se mu je ogrelo srce. Glavna odlika filma je, da ta uspe svojo zgodbo napolniti s pristnimi emocijami, ne da bi se pri tem zatekala k sentimentalizmu ali pomilovanju težavnega položaja glavne junakinje; potrebnih je zgolj nekaj molčečih prizorov, katere poganja čudovito zadržana in hkrati globoko ekspresivna igra Clinchove, da nam lik Cait preraste k srcu in zato tudi bolj intenzivno spremljamo njeno čustveno potovanje po idiličnem irskem podeželju. Pohvalno je tudi, da film večino dialogov ohranja v irskem narečju, kar zgodbi doda mnogo pristnosti, režiser in scenarist Colm Bairead pa že tako dovolj čustveno izkušnjo začini s čudovitimi podobami podeželske narave, tenkočutno glasbo ter umirjenim, venomer melanholičnim vzdušjem. The Quiet Girl lahko brez težav uvrstimo med najbolj emocionalno filmsko izkušnjo letošnjega leta.

Verjetno ni škandala, ki bi v zadnjih letih tako močno pretresel temelje filmske industrije kot je bilo razkritje dolgoletno zamolčanih primerov spolnega nadlegovanja in posilstev žensk s strani vplivnega hollywoodskega producenta Harveyja Weinsteina. Obsežen članek, ki sta ga leta 2017 spisali Jodi Kantor in Megan Twohey, novinarki časopisa New York Times, je temeljil na šokantnih izpovedih hollywoodskih igralk kot sta Rose McGowan in Ashley Judd ter nekdanjih Weinsteinovih sodelavk, je v javnosti sprožil val ogorčenja, tlakoval pot feminističnemu gibanju MeToo, nekdaj eden najbolj vplivnih filmskih producentov na svetu pa je bil zaradi obtožb obsojen na kar 23 – letno zaporno kazen. She Said režiserke Marie Schrader služi kot prikaz trnove poti, ki sta jo opravili omenjeni novinarki (odlični Carey Mulligan in Zoe Kazan) od trenutka, ko jima je pod roke prišla prva sled od Weinsteinovih afer pa do usodnega dne, ko je New York Times navkljub pritiskom s strani producentove vojske odvetnike objavil članek, ki je spremenil zgodovino. In četudi je bilo o omenjenem škandalu napisanega že marsikaj, je She Said še vedno informativno bogat, zgoščen in pogosto zelo napet film, ki na subtilen način ustvarja odo neodvisnemu preiskovalnemu novinarstvu, hkrati pa gledalca opomni na še vedno ponižujoč status žensk v filmski industriji, katerih podvrženost vsakdanjemu seksizmu, čustvenim zlorabam in nasilju se še vedno obravnava kot “nujno zlo” na njihovi poti do uspešne kariere. Glede na obravnavano temo bi film lahko v vsakem trenutku zašel v dolgočasno politično korektno pridiganje, kar se žal pogosto zgodi, vendar pa She Said uspe gledalcu nakloniti ravno dovolj informacij in ga ozaveščati o problematiki, ne da bi ob tem izpadel pokroviteljsko ali neiskreno. Odlika filma je tudi ta, da glavni junakinje ne obravnava zgolj kot novinarki, temveč kot ženski in materi, ki si ne želita, da bi njuni otroci živeli v tako nepravičnem svetu, ki ga obvladujejo nemoralni moški na visokih položajih. Iz vsega napisanega sledi sklep, da je She Said eden boljših filmov o enem od največjih seksualnih škandalov v zgodovini filma, hkrati pa tudi sofisticirana, emocionalna in drzna hvalnica preiskovalnemu novinarstvu, ki daje glas ljudem, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov vedno preslišani.