Zgodovinska akcijska drama Emancipation predstavlja prvi film igralca Willa Smitha po njegovem famoznem (in medijsko izredno napihnjenem) čustvenem izpadu na letošnjih Oskarjih, kjer je naklonil klofuto komiku Chrisu Rocku in si poleg javnega ogorčenja “prislužil” desetletno prepoved udeležbe na omenjeni prireditvi. In na šaljiv način bi lahko rekli, da je pričujoči film nekakšno Smithovo opravičilo za njegovo obnašanje, saj se tokrat kot mučenik prepusti skoraj dve uri in pol trajajočemu trpljenju v upanju, da se bo na tak način prikupil članom akademije. Emancipation je namreč film, ki delno povzema resnično življenje ameriškega sužnja, znanega zgolj po imenu Gordon, katerega fotografija močno prebičanega hrbta je na vrelišču ameriške državljanske vojne postala simbol brutalnosti suženjstva na ameriškem jugu kot tudi opomnika svetovni javnosti, da si mora prizadevati za čimprejšnjo osvoboditev vseh sužnjev. Gordonova zgodba je vsekakor vredna ekranizacije, še posebej v današnjih časih relativiziranja zgodovine suženjstva, vendar pa Emancipation navkljub nekaterim svetlim trenutkom ne uspe izkoristiti ponujenega potencialna in se zadovolji zgolj generičnim, monotonim in razvlečenim akcijskim spektakalom brez duše in poglobljenega družbenega komentarja. Film se resda lahko pohvali z vzdušno atmosfero, prepričljivo grobo črno-belo fotografijo s poudarjenimi spranimi barvami ter neolepšanim prikazom trpljenja sužnjev na plantažah, toda na vsebinski ravni izdelku primanjkuje sofisticiranosti, subtilnosti in pogobljenosti, ki se jo glede na obravnavano problematiko pričakuje. Zatakne se že pri glavnem junaku, o katerem gledalci ne izvemo ničesar drugega kot zgolj to, da je globoko veren suženj z božjim kompleksom, kar pa je verjetno posledica Smithove zavzete, vendar rahlo manipulativne igre, ki se zanaša na igralčevo skorajda pasijonsko mučeništvo, s katerim si želi kupiti simpatije pri oskarjevski publiki. Druga, še večja težava pa je režiser Antoine Fuqua, katerega filmi niso nikoli sloveli po globini in kompleknosti, zato se zdi, da je suženjski ep zanj preveč ambiciozno in naporno opravilo. Zato smo gledalci namesto čustvenega naboja zgodbe deležni zgolj nizanja brutalnega nasilja, ki že meji na eksplotacijo ter šokov brez globjega pomena. Emancipation je tako reven nadomestek za bistveno boljši film o suženjstvu, mojstrovino 12 Years A Slave.
Author Archives: Vid Šteh
Guillermo del Toro’s Pinocchio (2022)
Naključje je naneslo, da smo bili letos deležni kar dveh novih adaptacij zgodbe o Ostržku, priljubljenem pravljičnem dečku iz lesa, kateremu ob vsaki izrečeni laži zraste nos. Prvo adaptacijo, ki je sicer predstavljala igrano različico Disneyjeve animirane klasike, je režiral Robert Zemeckis in dostavil vizualno privlačno, vendar vsebinsko sterilno in dolgočasno moralko brez trajne vrednosti in ustvarjalnega navdiha. Druga, ki sta jo režirala in spisala mehiški mojster Guillermo del Toro in Mark Gustafson, pa za razliko od Disneyjeve olepšane in polikane različice Ostržkovih avantur, ohranja temačnost in moralno kompleksnost literarnega izvirnika pisatelja Carla Collodija z nekaterimi vsebinskimi spremembami. Del Torov Pinnochio je namreč zgodovinsko umeščen v 30. leta prejšnjega stoletja oz. v obdobje bliskovitega vzpona fašističnega voditelja Mussolinija; Geppeto, izdelovalec iz lesa, se po več kot dvajsetih letih od nesrečne smrti njegovega sina Carla, utaplja v alkoholizmu in mizeriji, zato se nekega dne odloči izdelati leseno lutko dečka Ostržka, ki bi predstavljala nadomestilo za pokojnega sina. A ko pravljična vila oživi Ostržka, se ta z Geppetom odpravi v svet, kjer ga med drugim čakata nastopanje v gledališču pohlepnega poslovneža ter služenje vojske v taboru za mlade fašiste. Že iz samega opisa pričujočega filma je jasno, zakaj ta preseže Zemeckisovo katastrofo na vseh ravneh; medtem ko je bila slednja brezdušno delo pohlepnega studia, ki proizvaja filme zgolj za hitro kovanje dobička, je del Torova različica Ostržka produkt truda, ljubezni in predvsem spoštovanja do Collodijevega literarnega izvirnika, ki je prav tako slovel po bolj temačnem vzdušju. Umestitev zgodbe v čas vzpona italijanskega fašizma doda že znani zgodbi nove dimenzije in ustvari čustveno potovanje dečka, ki se je navkljub svoj nedolžni, sanjaški ter idealistični naravi prisiljen soočiti z zavrnitvijo, nasiljem, zlorabami ter smrtnostjo. Del Toro tako preprosto pravljico spremeni v humanistično dramo, ki subtilno, poetično in odgovorno obravnava kompleksne moralne / življenske dileme, nič slabše pa se ne odreže na tehnični ravni. Guillermo del Toro’s Pinnochio je namreč film, ki ga odlikujejo vrhunska stop – motion animacija, čudovita vizualna podoba, ganljiva glasbena podlaga in nadpovprečne igralske / glasovne predstave. Z drugimi besedami; legendarni Ostržek je končno deležen animirane adaptacije, ki si jo je več kot zaslužil.

