Vid Šteh

Psihološka drama The Whale, večnega filmskega provokatorja Darrena Aranofskyja, se začne v spletni predavalnici, kjer udeleženci s prižganimi računalniškimi kamerami pozorno poslušajo besede inštruktorja Charlija, ki je tudi edini, ki ne pokaže svojega obraza. In to zaradi tragičnega razloga; Charlie je morbidno debel homoseksualec srednjih let, ki se je po tragični smrti svojega fanta popolnoma zapustil in se zdaj s veliko težavo premika po stanovanju; njegovo 270 – kilogramsko telo počasi ugaša, za dobronamerne nasvete njegove negovalke pa mu je malo mar. Edino, kar mu je še preostalo od življenja je poskus, da bi znova navezal stik z odtujeno najstniško hčerko, ki pa do očeta čuti zgolj prezir. The Whale v marsičem spominja na Aranofskyjevo mojstrovino The Wrestler, saj imamo v obeh primerih opravka z zgodbo o samodestruktivnem posamezniku, ki bi rad pred zaključkom svojega življenja popravil grehe iz preteklosti; in tako kot je v prvem to uničujočo naravo ranljivega človeka perfektno zajel Mickey Rourke, je tokrat v ospredju fenomenalni Brendan Fraser v svoji življenjski vlogi, ki seže onkraj sentimentalnega izsiljevanja čustven na račun posameznikovega nezdravega videza in Charlija potretira kot globokega humanista, ki verjame v dobro ljudi in tudi v času, ko se mu življenje izteka, ne podleže cinizmu in sovraštvu do ljudi. Aranofsky se znova izkaže kot mojster prepletanja emocionalnega in gnusnega, slednje je še posebej izrazito v prizorih, ki surovo prikažejo Charlijevo orjaško telo, kar bodo nekateri dojemali kot ceneno eksplotacijo, vendar pa gre v resnici za brutalno svarilo o debelosti, ki pri mnogih ljudeh najpogostejše orodje avtodestrukcije. Poleg izvrstnega igralskega ansambla (poleg Fraserja zasijejo tudi Sadie Sink, Hong Chau, Ty Simpkins in Samantha Morton), v veliko pomoč pa mu je tudi ganljivo dramatična glasba, subtilen humor in odlično izkoriščena omejenost dogajanja (film se skoraj v celoti odvije v notranjosti Charlijevega stanovanja). The Whale je še ena ganljiva in brutalno iskrena mojstrovina, ki jo gledalec zlepa ne pozabi.

Nemška mladinska pustolovščina Night Forest se sprva odvija kot zgodba o zapletenem, a vendar ljubečem odnosu med očetom in sinom; osnovnošolec Paul spremlja svojega ekscentričnega očeta, ki je obseden z iskanjem skrivnostne jame v gorah in je v očeh meščanov označen za popolnega čudaka, vrednega psihiatrične obravnave. Edini, ki mu verjame, je seveda Paul in ko oče skrivnostno izgine, deček leto dni kasneje v njegovi pisarni odkrije dnevnik z zemljevidom, ki naj bi kazal pot do mistične gorske jame. Na tej točki se film spremeni v napeto pustolovščino, kjer Paul s svojim najboljšim prijateljem Maxom krene na potovanje skozi gozdove, da bi odkril jamo in hkrati ugotovil, kaj se je v resnici zgodilo z njegovim očetom. Night Forest je preprost in nepretenciozen film, ki spretno prepleta mladinsko dramo o bolečem odraščanju neprilagojenih dečkov ter pustolovski triler z elementi mistike. In četudi je zgodba bolj ali manj predvidljiva (z izjemo presenetljivo grenkega konca) in ne odstopa od žanrskih konvencij, bo mlajša publika v filmu našla ogromno razlogov za uživanje; za razliko od čezlužniških mladinskih filmov, ki postajajo vse bolj spolirani in nagnjeni k sentimentalizmu, se film režiserja in scenarista Andrea Hörmanna nikoli ne odmika od krute resničnosti in uspe gledalce med drugim nasloviti s problematikami nasilja v družini ter družbene izobčenosti. Film pa se hkrati lahko pohvali z izjemno čudovito in na trenutke sapo jemajočo fotografijo, dobrim smislom za humor in presenetljivo visoko mero suspenza. Night Forest je prisrčen mladinski film, ki odlično razume ciljno publiko in jo ne podcenjuje, poleg zabave in vznemirjenja pa uspe dostaviti tudi kakšno poučno sporočilo.