Režiser, scenarist in producent Tood Field je svoj zadnji celovečerec, psihološko dramo Little Children, posnel pred dobrimi petnajstimi leti, vmes pa je poskušal realizirati celo vrsto projektov za velike in male ekrane, žal pa so se vsi poskusi izkazali za neuspešne. Vendar ti spodrsljaji niti niso tako relavantni, saj se je Field letos vrnil v svet filma s svojim tretjim filmom Tár z veteranko Cate Blanchett v glavni vlogi. Epska glasbena drama spremlja kariero izredno nadarjene dirigentke Lydie Tár, ki slovi po svojih neortodoksnih pedagoških prijemih, osupljivem glasbenem znanju, izredni natančnosti ter trmastem značaju, ki pa je ne ovira pri doseganju kariernih uspehov. S svojo asistentko redno potuje med rodnim New Yorkom in Berlinom, kjer prevzame vlogo prve ženskes dirigentke v filharmoničnem orkestru, hkrati pa skuša vzdrževati normalen zakon s svojo bolno ženo Sharon in posvojeno hčerkico Petro. Toda Lydijino življenje se zaplete, ko začne prejemati kopico elektronskih sporočil njene nekdanje učenke, s katero se je v preteklosti zapletla v razmerje in jo kasneje v želji, da bi obvarovala lastno kariero, izločila iz orkestra. Fieldsov Tár služi kot intimen portret enako nadarjene kot tudi problematične glasbenice, ki se roga modernim družbenim politikam (v enem od prizorov zlobno izzove študenta, ki ne želi igrati del skladatelja, znanega po številnih razmerjih z ženskami) in znanje, ki ga uporablja pri vodenju orkestra, ne uspe prenesti tudi v zasebno življenje; ko je Lydia na odru, je natančna in samozavestna, medtem ko jo osebne stiske začnejo delati tesnobno in neuravnovešeno, kontrast med obema skrajnostima pa je tudi osrednjo motiv Fieldovega filma. To postopno rušenje ravnovesja med javnim in zasebnim pričujoči film prikaže na prepričljiv, emocionalen in hkrati grob način, Field pa za naslovno junakinjo ne išče preprostih rešitev. Še več; Field svoje junakinje ne obsoja, temveč izpostavi njene dobre in slabe plati in s tem nakaže krhkost, egocentričnost in muhavost ustvarjalne duše. Filmu ta zahtevna naloga uspe še posebej po zaslugi fenomenalne Blanchettove, ki v naslovno vlogo znova vlije vso strast, čustveno intenzivnost ter karizmatično prezenco, zato se zgodnje govorice o oskarjevskih nominacijah zdijo več kot upravičene. Navkljub vsemu pa velja opozoriti, da film ne bo pihal na dušo vsakemu gledalcu; njegova epska dolžina skoraj 160. minut zna biti precej naporna in na trenutke se zdi, da bi film lahko bil nekoliko bolj zgoščen, toda tisto, kar film drži pokonci tudi v najšibkejših momentih je ravno Cate Blanchett, ki jo je prav veselje gledati. Tár je za filmske gurmane prava poslastica, ki zahteva veliko pozornosti, vendar zna tudi gledalčevo potrpeljenje pošteno nagraditi.
