Pr’ Hostar je leta 2016 postal najbolj gledan slovenski film v samostojni državi, kar je po svoje razumljivo; poleg odličnega in intenzivnega marketinga je film s svojim preprostim in straniščnim humorjem ciljal na širšo publiko, pa četudi je bil končni izdelek s tehničnega in vsebinskega vidika močno pod povprečjem. Vmes si je ekipa vzela dobrih šest let premora in po lastnih besedah z nadaljevanjem Pr’ Hostar 2‰ želela ustvariti na vseh nivojih boljši film od predhodnika (kar niti ni tako zahtevna naloga, če smo pošteni), kar je vsekakor pohvalno. So se torej fantje kaj naučili iz svojih preteklih napak in ustvarili dobro komedijo? S tehničnega vidika je film vsekakor napredek, saj so režiser Luka Marcetić in ekipa uspeli osvojiti ravnanje s kamero, postavljanjem kadrov, zvokom in ostalimi podrobnostmi in s tega vidika je film gledljiv; daleč od presežka in še vedno poln amaterskih napak, vendar kompetentno zapakiran izdelek. Žal pa je Pr’ Hostar 2‰ toliko slabši na ravni vsebine, kjer se zdi, da fantje še vedno niso sposobni ustvariti koherentne zgodbe in zanimivega konflikta. Na hitro spacana zgodba o ponovnem odprtju “najlepšega hotela pod Alpami” je namreč po globini in domiselnosti na ravni prvega osnutka scenarija, ki pri večini filmarjev običajno roma v smeti. Tako kot pri prvem delu pričujoči film uspe na vsake toliko časa dostaviti kakšno hudomušno domislico ali dobro šalo, vendar pa okoli teh nameče ogromno mašila in prizorov, ki so v film vstavljeni zgolj za raztegovanje že tako skromne dolžine 80. minut. Še najbolj pa zmoti to, da film v prvi polovici skuša zgraditi temelje za nekakšno zgodbo, katero pa nikoli ne uspe razviti v neko smiselno zaokroženo celoto. To je še posebej očitno v zadnji tretjini filma, kjer se zdi, da je fantom enostavno zmanjkalo domislic in v zgodbo namečejo vse možne ideje v upanju, da bo katera od njih funkcionirala. Pr’ Hostar 2‰ je resda neškodljiv film za pregajanje dolgčasa, toda bil bi že skrajni čas, da fantje med snamenjem namenijo pozornost še čemu drugemu kot zgolj serviranju lenobnega humorja.

Od začetka krvavega balkanskega konflikta mineva že tri desetletja, pa vendar se zdi, da širša javnost o njegovem resničnem ozadju oz. o zamolčanih zgodbah ve zelo malo.Je to, kar nam je dosedaj znanega o vojni na Balkanu, zgolj vrh ledene gore, ki pod gladino skriva številne zgodbe o sprevrženosti človeškega duha v ekstremnih okoliščinah? Eno od teh zgodb pokriva tudi dokumentarni film Sarajevo Safari režiserja Mirana Zupaniča, ki spregovori po prav posebni vrsti lovskega “turizma” za časa obleganja Sarajeva; med letoma 1992 in 1996 se naj bi v okolici mesta pojavljale organizirane skupine ljudi, ki so premožnim tujcem omogočale streljanje na civiliste. Zaradi pomanjkanja konkretnih dokazov o tovrstnih aktivnostih je sarajevski safari ostal zakorininjen v balkanski družbi kot urbana legenda oz. mit, katerega obstoj je vedno postavljen pod velik vprašaj. Zupaničev dokumentarec se te težave zaveda in na srečo ni strukturiran kot pobesnela teorija zarote, temveč bolj kot emocionalen opomin, da vojna v ljudeh prebudi “zver”, ki hrepeni bodisi po sadizmu bodisi po adrenalinu. Kar je v “normalnem” svetu prepovedano, v vojnem stanju postane zakon, nasilje pa rodi kaos in v kaosu so pravila civiliziranega sveta mnogim zgolj v napoto. Sarajevo Safari ni dokumentarec, ki gledalcu polaga besede v usta, temveč svojo pozornost usmeri v srhljiva pričevanja tistih, ki so na omenjenih safarijih sodelovali kot zgolj pasivni opazovalci in tistih, ki so postale (morebitne) žrtve tovrstnega nesmiselnega nasilja.V kolikšni meri so ta pričevanja resnična, je prepuščeno gledalcu, vendar pa je glavna odlika dokumentarca ta, da se odmika od senzacionalnosti vsebine ter navkljub pomanjkanju dokazov izpostavi znano dejstvo; da so nedolžni ljudje edine žrtve vsake vojne.