Monster: The Jeffrey Dahmer Story (2022)

Rating: 8 out of 10.

O zloglasnem serijskem morilcu, kanibalu in posiljevalcu Jeffreyju Dahmerju (1960 – 1994) je bilo napisanih že ogromno knjig ter posnetih nešteto dokumentarnih in igranih filmov, zato se zdi miniserija na temo njegovega življenja nekoliko odveč. Miniserija v desetih delih Monster: The Jeffrey Dahmer Story se sicer začne na koncu Dahmerjeve zgodbe oz. z njegovo aretacijo, kjer je skozi serijo zaslišanj razgaljega njegova življenjska zgodba; od težavnega odraščanja v razbiti družini, prvega spoznavanja z morbidnimi seksualnimi fantazijami pa vse do obdobja odraslosti, ko se spopada z alkoholizmom ter pogosto zahaja v gejevske nočne klube, kjer izbere svoje žrtve, jih omami, posili, razkosa in v nekaterih primerih celo poje ostanke njihovih trupel. V primerih filmov in serij o resničnih serijskih morilcih je vedno prisotna nevarnost, da bodo te nehote zatavale na pota bodisi opravičevanja zločinov ali celo prikrite glorifikacije morilca. Na srečo Monster: The Jeffrey Dahmer Story ni ne prvo ne drugo, čeprav se zdi, da bodo nekateri gledalci imeli težave s tem, da miniserijAa ne zavzame jasnega moralnega stališča in namesto tega skuša na subtilen način izluščiti odgovore na vprašanje o tem, kaj je Dahmerja naredilo takšnega kot ga poznamo danes. Tisto, kar miniserijo poganja, je nedvomno glavni igralec Evan Peters, ki ne posnema Dahmerja, ampak pred našimi očmi dejansko postane Dahmer; njegova zavzeta igra je na ravni vrhunskosti Ledgerjevega Jokerja, ko gledalec na trenutke dobi občutek, da ne gleda igralca, ampak resničnega morilca. Petersova nenavadno sočutna kot tudi zlovešča prezenca daje seriji potrebno vsebinsko kompleknost, še bolj pa je treba pohvaliti dejstvo, da miniserija na več mestih svojo pozornot nameni Dahmerjevim žrtvam, ne da bi s tem izpadla eksplotacijsko ali ceneno. Še več; Monster: The Jeffery Dahmer Story je serija, ki ne odmika pogleda od grozovitosti Dahmerjevih dejanj, zato pogosto zbuja občutke nelagodja in strahu kar pa je nekako pričakovano. Ali serija z vidika biografije predstavi kaj povega? Nikakor. A tisto, kar prikaže, bo gledalca prikovalo pred ekran in mu znova obudilo morbidno fascinacijo nad svetom serijskih morilcev.

Season of the Witch (2011)

Rating: 3 out of 10.

Fantazijska pustolovščina Season of the Witch na prvi pogled spada v kategorijo številnih tretjerazrednih smeti, v katere je bil Nicolas Cage vpleten zgolj zaradi razreševanja svojih finančnih težav. Toda Cage, ki je bil svoje čase (in je še vedno) pripravljen sprejeti vsako vlogo, ki mu je bila vržena na mizo, se je projektu pridružil tudi zato, ker je želel nastopati skupaj z igralsko legendo Christopherjem Leejem, ki se sicer pojavi v epizodni vlogi. To pa je tudi edini pohvale vreden podatek v povezavi s pričujočim filmom, ki se odvija v 14. stoletju in predstavi zahtevno nalogo vitezov Behmena in Felsona (Cage in Ron Perlman), ki morata pospremiti mlado žensko, osumljeno čarovništva in jo pripeljati v odmaknjeni samostan, saj naj bi bila njene nadnaravne moči vzrok za izvor skrivnostne kuge, ki pustoši po deželi. Na papirju se zgodba zdi obetavna in nekoliko osvežujoče je videti Caga v filmu, ki ni zgolj praznoglav akcioner, temveč prepleta temačno fantazijo in starošolsko avanturo, toda žal dlje od neizkoriščenega potenciala film ne seže. Season of the Witch je neumen, razvlečen, dolgočasen, lenobno klišejski, slabo odigran in nevzdušen zmazek, ki ga pred potopom rešuje zgolj na trenutke odločna Cagova igra in (tudi zgolj na trenutke) pristna temačna atmosfera. Toda vse potenciale, ki jih film ponudi, hkrati tudi hitro pomeče stran, saj ga bolj kot zanimiva in domiselna zgodba ter učinkoviti momenti strašenja zanima utrujanje s kilavimi posebnimi učinki ter (pre)številnimi vsebinskimi luknjami in nesmisli, ob katerih tudi že omenjena epizoda vloga veterana Leeja žal ni dovolj, da bi Season of the Witch bil karkoli drugega kot strahotna potrata gledalčevega časa in potrpljenja.