Kraljestvo predstavlja manjšo spremembo v obsežni bibliografiji norveškega pisca Joa Nesboja; tokrat namreč ne gre za roman, ki bi spadal v serijo kriminalk o problematičnem policijskem inšpektorju Harryju Holu, prav tako pa je Kraljestvo težko označiti za “čisto” kriminalko, ampak prej za družinsko dramo z elementi noir misterija. Roman je postavljen v majhno podeželsko mesto Os, ki ima tako kot vsaka navidez idilična gorska skupnost svoj delež skrivnosti in potlačenih kolektivnih travm. Nesbo se pri portretiranju mesta še vedno močno spogleduje z noirovsko temačnostjo, podobnejši opisi življenj nastopajočih likov pa samo še bolj dokazujejo, da se pod skrbno negovano fasado dolgočasja ter čakanja na nekaj, kar bi popestrilo mestni utrip, skriva čustveni sod smodnika, ki je tik pred tem, da eksplodira. In tisti, ki v rokah drži vžigalico, je osrednji lik romana, samotarski Roy, lastnik manjše bencinske črpalke, ki živi na odmaknjeni kmetiji svojih staršev, ki sta umrla v nikoli docela pojasnjeni avtomobilski nesreči. Dolgočasen vsakdanjik mu prekine prihod mlaješga brata Carla, ki se po več letih odsotnosti vrne iz Amerike z ženo Shannon, da bi mestu Os predstavil ambicioizno, vendar tvegano investicijo; gradnjo razkošnega hotela, ki bi mesto nemudoma postavila med najbolj atraktivne turistične destinacije na Norveškem.

Na najbolj preprost način bi Kraljestvo opisali kot noir dramo, ki prepleta sedanjost kot tudi težavno preteklost osrednjih dveh likov, ki je podana preko podrobno opisanih flashbackov. Zgodba je povedana iz prvoosebne Royjeve perspektive (za razliko od večine Nesbojevih romanov, ki so napisani v tretji osebi) in dogajanje razvija preko natančnih in kompleksnih psiholoških portretov ne zgolj Royja in Carla, temveč večine prebivalcev mesta, ki so vsi po vrsti psihično bodisi utrujeni ali pasivno agresivni. Osrednji motiv romana pa je kakopak družina oz. kako daleč je zanjo posameznik pripravljen iti, da bi s tem zavaroval ne zgolj njen imidž v javnosti, ampak predvsem, da bi ohranil ravnovesje v odnosih, ki pa so v resnici že popolnoma načeti. Nesbo se znova izkaže kot izvrsten “literarni psiholog”, ki secira pogosto zoprne like na način, ki je bralcu zanimiv, zaradi spogledovanja z mnogimi kontroverznimi problematikami (spolne zlorabe, sociopatske tendence, nasilje, incest) pa bo bralec na več mestih čutil močno nelagodje, saj je – kot že rečeno – v romanu težko najti lik, s katerim bi lahko popolnoma sočustoval. Kraljestvo zaznamujejo tudi pogosto depresiven ton, nesentimentalni pripovedni tok ter občasni humorni prebliski, toda kot celota gre za verjetno eno od Nesbojevih najbolj temačnih in brutalnih romanov.

Je torej Kraljestvo še ena Nesbojeva mojtrovina? To sicer ne; roman je dokaj obsežen (okoli 530 strani) in po pričakovanjih ne uspe docela upravičiti svoje dolžine. Nekje na polovici začne Nesbo ponavljati že znane motive in podrobnosti iz življenjskih zgodb posameznih likov, kar posledično vodi do tega, da se dogajanja nenadoma zaustavi ter čaka na pisateljevo “dovoljenje”, da lahko nemoteno steče naprej. Nekatere bralce bi znalo tudi zmotiti to, da osrednji lik – Roy – nima ravno veliko všečnih karakteristik in da si mnoge slabe stvari, ki se mu dogajajo, celo nekoliko zasluži. A te napake so v primerjavi z vsemi aduti, ki jih roman ponuja, minorne in nikakor ne pokvarijo splošnega zelo zadovoljivega vtisa med branjem te kompleksne, napete in občasno sila brutalne družinske tragedije.