Vid Šteh

Psihološka drama God’s Creatures je še eden v vrstih filmov, ki jezdi na trenutno sila razburkanem valovih MeToo gibanja, a ker gre za nizkoproračunsko irsko-britansko koprodukcijo, ki ne bi mogla biti bolj oddaljena od hollywoodskega kiča, ni moč pričakovati tipičnega politično korektnega pridiganja in sluzavosti, ki jo premorejo čezlužniki. Film je postavljen v majhno irsko ribiško vasico, katere prebivalce preseneti nepričakovana in nepojasnjena vrnitev Briana O’Hare, ki je doslej živel v Avstraliji. Njegova mama Aileen, ki je zaposlena v ribiški tovarni, izkoristi to priložnost, da se znova zbliža s sinom, vendar pa mir prekine ena od njenih mlajših sodelavk, ki Briana obtoži napada in posilstva. Aileen, sprva prepričana v sinovo nedolžnost, zanj priskrbi lažni alibi in celo laže na sodišču, vendar pa kmalu načet odnos s sodelavko ter sinovo vse bolj agresivno in brezobzirno obnašanje požrtvovalno mater postavita pred dilemo; ali je zaščita sina nujna za vsako ceno? God’s Creatures, celovečerni prvenec režiserk Saele Davis in Anne Rose Holmer, je film, ki ga ne zanimajo dejanja, ampak bolj zapletena dinamika odnosov med osrednjimi liki, ki so povsem vsakdanji ljudje, pahnjeni v neprijetno situacijo, iz katere nihče ni zmožen uiti kot moralni zmagovalec. Temu primerno film ne ponuja preprostih rešitev konflliktov ali zaključkov, napolnjenih z upanjem za boljši jutri, temveč ostaja zasidran v intimnem, tihem in srhljivo prizemljenem ozračju irskega otoka, katerega podobe in vzdušje zajameta preprosta, vendar čudovita fotografija ter odlična glasba. Seveda je treba pohvaliti tudi igralske kreacije, ki temeljijo na izraziti obrazni mimiki (še posebej odlična je veteranka Emily Watson kot zadržana, vendar odločna mama Aileen) ter suvereno obravnavanje kočljive problematike nasilja nad ženskami oz. kako to vpliva na odnose znotraj družine in širše skupnosti. Toda God’s Creatues ima svoj delež problemov, med katere spada predvsem prepočasen tempo ter nekoliko površinsko razdelan osrednji konflikt (nikoli ni povsem jasno, zakaj Aileen slepo verjame nedolžnosti svojega sina kot tudi ni jasno, zakaj si nenadoma premisli), nasploh pa se zdi, da film ne pusti tako pretresljivega in čustvenega vtisa kot bi si sprva želel. God’s Creatures navkljub manjšim napakam še vedno predstavlja vzoren primer filma, ki noče pridigati gledalcu in ga zasipavati z naivnimi rešitvami, ga pa zato uspe vzpodbuditi k razmisleku.

Andrew Domnik je filmar je že s svojim liričnim westernom The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford dokazal, da zna opraviti drzno, nenavadno poetično in hkrati brutalno realistično dekonstrukcijo ikoničnega razbojnika razbojnika Jesseja Jamesa. Zato ni presenetljivo, da se je podobnega podviga lotil z Blonde, fiktivno biografsko dramo o turbolentnem zasebnem življenju in karieri legendarne ameriške filmske igralke, glamurozne dive in seks simbola Marilyn Monroe. Velja opoziriti, da Dominikov film, posnet po istoimenskem romanu pisateljice Joyce Carol Oates, ni klasična biografija, saj v splošno znana dejstva o Monroejevi nonšalantno vnaša tudi mite in legende, ki so se tekom kariere zgradili okoli enigmatične igralske dive. Ta pristop je vsekakor tvegan in zato ne preseneča, da je Blonde eden najbolj provokativnih filmov leta 2022, ki je močno razdelil gledalce na tiste, ki so sprejeli Dominikov drzno umetniško vizijo in tiste, ki so v njej prepoznali zgolj pretenciozni artistični blef. Takšen odziv bo film najverjetneje obdržal za vedno, saj Dominik ne prisega na tipično hollywoodsko spolirano biografijo, ampak namesto tega ustvari temačno psihološko dramo o ženski, ujeti v primež filmske industrije, ki jo je tekom kariere vedno objektivizirala in obravnavala zgolj za “neumno blondinko”, poleg tega pa film ne odvrača pogleda od posilstev, poniževanj in vseh možnih oblik nasilja, ki ga je bila igralka deležna tekom svojega (pre)kratkega življenja. Blonde, ki enako močno funkcionira tudi kot grozljivka, razbija idilično podobo zlate dobe Hollywooda in razgali tragičnost njenega najbolj zlorabljenega “otroka”; z eksperimentalno fotografijo, izpiljeno vizualno podobo, namerno kaotično pripovedno nitjo, čudovito glasbo dvojca Nicka Cava & Warrena Ellisa ter presunljivo fizično in psihično preobrazbo Ane de Armas film spusti gledalca v pekel degradacije, seksizma in nasilja. Film je resda nekoliko predolg in od gledalca zahteva ogromno potrpljenja, hkrati pa se Dominik poslužuje nekaterih bizarnih estetskih in vsebinskih odločitev, toda v današnjem času, ko čezlužniška filmska industrija tone v morje generičnosti in ziheraštva, je osvežujoče videti film kot je Blonde. Film, ki se požvižga na politično korektnost in nujnost prikaza polikane podobe Hollywooda ter dostavi brutalno klofuto vsem “filmskim” sanjačem.