Vid Šteh

Vojna srhljivka Burial se začne prelomnega leta 1991, ko na večer razpada Sovjetske zveze v dom ostarele britanke Ann Marshall vlomi obritoglavec, ki pa ga starka uspe onesposobiti, nakar mu začne pripovedovati svojo zgodbo iz konca druge svetovne vojne. Ann je namreč (bila) sovjetska ostrostrelka Brana Vasilyjeva, kateri je zaupano, da s skupino vojakov iz Berlina v Moskvo pripelje krsto s posmrtnimi ostanki padlega nacističnega vodje Hitlerja. Na poti do cilja začnejo skupino ogrožati posebna nacistična enota, imenovana Volkodlaki, ki so zaprisegli Hitlerju, da se bodo borili zanj vse do krvavega konca. Verjetno ni treba poudarjati, da je okvirni zaplet filma režiserja in scenarista Bena Parkerja sila za lase privlečen ali pa celo neumen, četudi je okoli tega napleteno moralno sporočilo o tem, kako je lahko povsem običajen človek zmožen zagrešiti cel kup sprevrženih in okrutnih dejanj. Če bo gledalec pripravljen sprejeti takšno absurdno pripovedno nit, je seveda odvisno od njega, vendar pa tudi zunaj tega Burial postreže z dovolj aduti, da izpade kot vzdušna žanrska zabava, ki postreže s prepričljivo tesnobno atmosfero, za nizek proračun presenetljivo vznemirljivimi akcijskimi prizori ter kompetentnim prepletanjem vojnega trilerja in psihadelične srhljivke. Pohvalno je predvsem to, da film črpa grozo iz človeka samega oz. saditičnega odnosa tako nacistov kot boljševikov do civilnega prebivalstva ob koncu vojne, s tem pa se premeteno odpove nepotrebnim nadnaravnim elementom ali uporabi črne magije, s katerimi ponavadi enačijo delovanje tretjega rajha. V slogu trendovskih MeToo gibanj je osrednji lik vojakinja, ki se pogosto odreže bolje od moških kolegov, vendar je dovolj simpatična (še posebej po zaslugi odličnega nastopa Charlotte Vega), da ne izpade kot še ena s strani Hollywooda vsiljena kvazifeministična “ikona.” Film Burial morebiti ne odkriva tople vode in tvegano hodi na meji med realizmom in idiotizmom, vendar na srečo uspe ohraniti trezno ravnotežje in končni rezultat je vznemirljiv, napet in vzdušen vojni triler.

Pustolovski triler s preprostim naslovom Fall spada v kategorijo filmov o preživetju v ekstremni situaciji, kjer adrenalinski odvisneži obtičijo bodisi na morju, hribih, jamah ali v primeru pričujočega filma – na vrhu zapuščenega radijskega stolpa, ki v višino meri kar 60 metrov. Tam se znajdeta prijateljici Becky, ki preboleva tragično smrt svojega moža alpinista ter Hunter, ki si kot adrenalinska odvisnica nabira všečke preko družabnih omrežij in si za svoj naslednji veliki podvig izbere osvojitev vrha radijskega stolpa. Ko dvojici ta podvig tudi uspe in se jima med vrnitvijo zlomi lestev, se znajdeta v nič kaj blestečem položaju; na vrhu stolpa, brez hrane, vode in telefonskega signala. Kar sledi, je slabi dve uri dolg spektakel, ki uspe z minimalističnim pristopom ustvariti nekaj, kar mnogim visokoproračunskim filmom zaradi pretiranega zatekanja k uporabi posebnih učinkov vedno spodrsne; ustvariti vrtoglavo adrenalinsko bombo, ob katerih si bodo tisti, ki jih je strah višine, na več mestih prestrašeno zatiskali oči. Fall je namreč napolnjen z vrhunskimi kadri, ki so enako spektakularni kot tudi zastrašujoči, navkljub omejenosti na eno samo lokacijo pa film večinoma ne izgubi napetosti in suspenza, ki je ključna formula uspeha pri tovrstnem žanru trilerjev o preživetju v divjini. Pomaga tudi, da sta glavni junakinji dovolj simpatični, da nam zanju ni mar, še posebej po zaslugi dobrih igralskih predstav Grace Caroline Currey in Ginny Gardner, ki se tudi izkažeta z neverjetno fizično zmogljivostjo. Kjer se filmu zalomi, je pri vzpostavitvi realizma, ki je močno prisoten v prvi polovici, proti koncu pa poseže v vode čistega absurda, kar pa je pri tovrstnih zgodbah že standard, saj bi z uporabo zdrave pameti bilo vsakega filma konec v četrt ure. Film je tudi posejan z nekoliko otročjimi dialogi in melodramatičnimi vložki, še posebej, ko želi med glavnima junaka vstaviti prisiljen konflikt, ki nima nobenega globjega učinka na potek same zgodbe, na več mestih pa se kažejo tudi tehnične pomanjkljivosti kot npr. glasba, ki nekajkrat preglasi dialoge. Navkljub nekaterim kiksom pa je Fall presenetljivo učinkovit in strašansko napet triler, ob katerem bo gledalec nekajkrat pozabil dihati.