Vid Šteh

Filmski vizionar in mojster spektakla George Miller se po zmagoslavju z akcijsko mojstrovino Mad Max: Fury Road po skoraj sedmih letih premora vrača na velika platna v svojem značilnem slogu; s fantazijsko romantično pravljico za odrasle, ki že s samim naslovom cilja na epsko širino predstavljene zgodbe. Three Thousand Years of Longing je svobodna adaptacija fantazijskih pripovedk britanske pisateljice A. S. Byatt in obuja pravljično tradicijo duhov iz steklenic oz. djinnov, ki sodeč po islamskem ljudskem izročilu lahko svojemu lastniku izpolnijo tri želje. Tokrat ta čast doleti nevrotično akademičarko Alitheo Binnie (Tilda Swinton), ki med službenim potovanjem v Istanbulu naleti na starodavno stekleničko, iz katere izpusti skrivnostnega djinna (Idris Elba), ki pa jih pred izpolnitvijo želja pove svojo življenjsko zgodbo, ki se – kot je že razvidno iz naslova – razteza skozi tri stoletja zgodovinskih preobratov, prepovedanih ljubezni, uničujočih strasti ter tragičnih posledic, ki jih prinašajo želje posameznih lastnikov stekleničke. Kot je moč pričakovati od Millerja, je tudi Three Hundred Years of Longing vizualno prava paša za gledalčeve oči; z domiselno kombinacijo sapo jemajočih posebnih učinkov in epskih bitk uspe film obuditi starodavne pravljične orientalske svetove in poudariti njihovo čarobnost kot tudi sadistično nrav, hkrati pa se premeteno poigrati s t.i. fantazijskimi klišeji in pri gledalcu vzpodbuditi razmislek o kompleksnih moralnih dilemah prikazane zgodbe. Kar je pri Millerjevem filmu najbolj presenetljivo, pa je to, da navkljub močni prisotnosti spektakla venomer ostaja intimna in čustvena izpoved djinna, ki skozi stoletja spoznava, kako med hrepenenjem in pogubo obstaja tanka meja. Želje, ki simbolično zaznamujejo posameznikovo hotenje po boljšem življenju lahko v trenutku postanejo uničujoče in namesto blagoslova dostavijo prekletstvo, kateremu ni moč videti ne konca ne kraja. Te dileme film izvrstno prepleta s pravljičnimi motivi in navkljub skromni dolžini slabih stotih minut uspe biti Three Thousand Years of Longing enako globok kot tudi veličasten poklon pravljicam, ki smo jih brali v mladosti, vendar se kot otroci nismo nikoli zavedali, kako zapletene in moralno težke dileme v nas prebujajo. Neustavljiv šarm glavnih igralcev (še posebej izvrsten je Elba kot duhoviti djinn), enako veličastna kot tudi minimalistična zgodba, poglobljeno moralno sporočilo ter vizualna poslastica so glavni aduti Millerjevega novega filmskega zmagoslavja.

“Vaše težave so moje težave,” se glasi moto Julia Blanca (Javier Bardem), karizmatičnega lastnika uspešne tovarne tehtnic, ki vsaj na prvi pogled daje vtis dobrohotnega humanitarca in empatičnega poslovneža v svetu požrešnega in brezobzirnega kapitalizma. Toda Blanco je pod skrbno negovano fasado sinonim za volka, ki menja kožo, nravi pa nikoli; je namreč pokvarjen, preračunljiv in nemoralen blefer, katerega skrb za delavce prej kot na iskrenost spominja na odnos med sužnjem in lastnikom plantaže, ki se čuti dolžnega vtikati v zasebna življenja svojih podrejenih. Španska satirična komedija The Good Boss spremlja en teden v Blancovem življenju, ko se tovarna pripravlja na prihod ocenjevalne komisije, ki podeljuje regionalno nagrado za poslovno odličnost, “dobri šef” pa mora med drugim poskrbeti za zakonske brodolome svojih sodelavcev, jeznega nekdanjega uslužbenca, ki stavka pred vhodom v tovarno, hkrati pa vrže oči na mlado pripravnico, za katero se izkaže, da je hči družinskega prijatelja. Rdeča nit odličnega filma režiserja in scenarista Fernanda Leona de Aranoe je hkrati duhovit kot tudi trpek prikaz dvoličnosti sistema, ki navzven daje občutek popolne uravnoteženosti (to, da je Blanco obseden z uravnavanjem teže na tehtnicah, nikakor ni naključje, ampak zgovoren prikaz njegove manipulativne narave), vendar pa se navznoter sesuva vase in pušča za seboj splošni moralni kaos. Glavni adut film je kakopak znova karizmatična igra Bardema, ki znova dokaže svojo sposobnost vživljanja v raznolike vloge, tokrat pa se mu še posebej posreči, da gledalcu predstavi sila antipatičen, vendar vsekakor fascinanten lik. V veliko pomoč pa mu je tudi močan scenarij s pikrimi dialogi in črnim humorjem, ki venomer išče ravnotežje med duhovitim in neprijetnim. The Good Boss je satira, ki zbada na primerne načine in nas pod plastjo smeha znova spomni na žalostno resničnost našega vsakdana in kako smo ljudje iz dneva v dan podobni mrhovinarjem.