Vid Šteh

Film Poser se v prvi polovici odvija kot toplo prikupna in odštekana zgodba o o osamljenem dekletu po imenu Lennon, ki se odloči zagnati svoj podcast, v katerem intervjuja številne pesnike, performerje in glasbenike iz lokalne underground scene, pri tem pa nehote splete tesno prijateljstvo s priljubljeno ekstravagantno pevko Bobbi Kitten. Vse do te točke v filmu deluje v stilu prijetne komične drame o rahlo izgubljeni punci, ki po lastnih besedah zažene podcast, da bi s tem ubežala iz svojega milnega mehurčka ugodja in uspela izluščiti lastno identiteto ter simbolični prostor pod soncem, po katerem vsak mlad človek hrepeni. Poser tako služi kot grenko sladek vpogled v delovanje underground indie rock / dark pop scene, ki se ironično mora zanašati na svoj bodisi eksotični videz ali pa močno poezijo, da bi s tem zbudila pozornost množic, hkrati pa skuša ostati zvesta svojemu načinu izražanja. Zato ni presenetljivo, da se Lennon s čudovito zadržano igro Sylvie Mix poistoveti s to nenavadno obliko svobode in jo uporabi za način lastnega umetniškega inputa… oziroma vsaj tako se zdi na prvi pogled. Poser je namreč film, katerega zgodba začne nekje na polovici pridobivati vse bolj temačne tone in se spremeni v kompleksno psihološko dramo, ki obravnava glavno junakinjo na vse manj privlačen in toliko bolj pretresljiv način; kot osebo, ki se tako močno poistoveti s sceno, katero obravnava, da je za vključitev vanjo pripravljena storiti vse, med drugim tudi žrtvovati lastno identiteto ter življenje nekoga drugega. In ravno ta preskok se filmu ne posreči najbolje; Poser s svojimi temačnimi podtoni resda deluje ambiciozno in nekonvencionalno, vendar pa hkrati glavni junakinji ne nakloni dovolj časa, da bi njena transformacija iz zadržanega podcasterke v skorajda sociopatsko obsedenko izpadla prepričljivo. Z drugimi besedami; Poser je film, ki bi bistveno bolje deloval kot komična drama o samoodkrivanju, ne pa kot temačna psihološka drama z poenostavljenimi razpleti ter nekoliko nevmesnimi preobrati.

Sestre so eden od kritiških najbolj hvaljenih slovenskih kratkih filmov zadnjih let, ki sicer jadra na valovih aktualnih pro-feminističnih gibanj tipa MeToo in si kot tematiko izbere razbijanje tabujev, ki po vseh desetletjih še vedno “plašijo” balkansko družbo. Eden od teh je težaven položaj žensk, ki ne ustrezajo družbenim “normativom” (ergo; ženska igra vlogo matere, gospodinje in poslušne služkinje moškemu gospodarju), drugi pa transspolnost, katera v očeh javnosti predstavlja nekaj nezaslišanega oz. “nenaravnega”. Ta dva svetova trčita drug ob drugega v kratkem filmu Katarine Rešek (bolj poznane po umetniškem imenu Kukla), ki v ospredje postavi tri najboljše prijateljice v cvetu mladosti; stare so nekaj čez 20 let, nadete v ohlapna fantovska oblačila, trenirajo borilne veščinke in se ne bojijo stopiti v konflikt z lokalnimi nasilneži, ki se posmehujejo njihovem življenjskemu stilu. Film Sestre zaznamuje zgolj eno čustvo; jeza. Že od uvodnih kadrov, ki prepletajo elemente art filma ter grobe socialne drame, je jasno, da Kukla gledalca odpelje v nasilen, seksističen, zadušljiv in miselno zaplankan svet toksične moškosti, šovinizma, mizoginije in zatiranja vsega, kar diši po drugačnem. Te trenutki nasilja in brutalnosti so občasno prekinjeni s poetično tišino, v kateri lahko uživa tako gledalec kot tudi glavne junakinje, spretno vložena glasba pa na več mestih uspe ponazoriti njihova pogosto jezna občutja. Sestre so tako fascinanten miks redke poetične umirjenosti in jeze, vendar pa filmu na poti do cilja zmanjka nekaj konkretna poanta oz. neka pika na i. Drugače povedano; Sestre so film, za katerega se zdi, da mu venomer nekaj manjka. Film, ki je tik pred tem, da pove nekaj udarnega, vendar se v zadnjem momentu odloči umakniti ali pa skreniti nekam drugam. A verjetno največja težava Kuklinega filma je spoznanje, da osrednje protagonistke niso pretirano zanimive in da gledalec najde malo razlogov, da bi mu zanje moralo biti mar. Verjetno delna krivda leži na plečih medlih igralskih predstav Mine Milovanović, Sarah Al Saleh in Mie Srkbinac, toda še večji problem je rahlo nedodelan scenarij in skrajno nezadovoljiv epilog, ob katerem se gledalec zgolj vpraša, kaj točno naj bi od videnega moral vzeti. Sestre vsekakor ni slab film, pravzaprav je njegova besna drža dobrodošla osvežitev v domači sedmi umetnosti, zato je škoda, da v svoji jezi nikoli ne gre do konca.