Vid Šteh

Posneti film, ki spregovori o tegobah oz. vsakdanjiku predstavnikov LGBTQ+ skupnosti, je dandanes dvorezen meč, še posebej pri čezlužni filmski industriji, ki se teh tematik loteva z neiskreno pokroviteljsko držo in površinskostjo, ki istospolno usmerjenim ne dodeli nobene druge identitete kot zgolj to, da so istospolno usmerjeni. Zato je toliko bolj pohvalno, da se med t.i. indie produkcijo najdejo filmarji, ki jih vodi iskrena želja po pristni in nevsiljivi obravnavi omenjene tematike. Mednje spada tudi duhovita mladinska drama Tahara režiserke Olivie Pierce, ki se odvije v roku enega dne v prostorih judovske srednje šole, katero pretrese samomor ene od dijakinj; film se začne na pogrebnem obredu (od tod tudi izvira naslov filma, ki je oznaka za ritualno pripravo trupla za judovski pogreb) in predstavi najboljši prijateljici Carrie in Hannah, ki vsaka na svoj način doživljata tragedijo dekleta, ki sta jo zgolj bežno poznali. Hannah skuša omrežiti njenega bivšega fanta Tristana, medtem ko Carrie – podobno kot tudi pokojna dijakinja – v sebi čuva svoja lezbična nagnenja do najboljše prijateljice. Tekom turobnega dne se odprejo klopčiči zapletenih usod mladih in izgubljenih ljudi, kar vodi do nemalo dramatičnih kot tudi komičnih zapletov. Navkljub tragičnemu zapletu je Tahara navdihujoč film, ki se ponaša s toplim humorjem ter odrezavimi dialogi, Piercova pa na boleče iskren kot tudi občutljiv načini predstavi tegobe mladih ljudi, ki so se mnogo prezgodaj prisiljeni soočiti z občutki minljivosti. Edina težava filma je, da je nekoliko prekratek in da ustvari tako življenjske, zanimive in simpatično ranljive like, da bi z njimi z lahkoto preživeli še dodatne pol ure in bili s tem deležni razrešitve nastalega konflikta. Zunaj tega pa je Tahara odlično odigrana, domiselno zrežirana in zmontirana ter predvsem iskrena filmska meditacija o prijateljstvu, izdaji in ljubezni.

Film s precej klišejskim in nedomiselnim naslovom Vengeance predstavlja režijski prvenec B. J. Novaka, ki je širši javnost bolj poznan kot igralec (verjetno se marsikdo spomni lika Ryana Howarda iz kultne humoristične serije The Office), hkrati pa je pričujoči film tudi spisal in v njem odigral glavno vlogo. Zgodba se vrti okoli novinarja Bena Manalowitza, ki neke noči prejme vse prej kot pričakovan telefonski klic; njegovo nekdanje dekle Abby – za katero se sicer izkaže, da mu je predstavljala zgolj kratkotrajno romanco – je umrla zaradi domnevno prevelikega odmerka mamil, vendar pa njen brat Ty meni, da je bila umorjena, morebiti celo s strani zloglasnega mehiškega kartela. Ben, ki v zgodbi o (morebitnem) nemudoma zavoha priložnost za lansiranje novice vseh novic, se odloči ostati v zakotnem teksaškem mestecu, kjer je Abby živela s svojo družino in skuša razkriti ozadje njene smrti, vendar pa kmalu ugotovi, da ga vsako odkritje pelje v popolnoma drugačno smer; namesto identitete morilca je deležen brutalno iskrene in nelagodne avtorefleksije, zaradi katere je prisiljen razmisliti – pa naj se sliši še tako klišejsko – o smislu lastnega življenja in posledicah napak, ki so prizadele predvsem ljudi okoli njega. Navkljub lenobnemu naslovu je Vengeance zelo ambiciozna, večplastna in na trenutke za počit smešna satira z elementi ruralnega trilerja, s katero skuša Novak razgaliti ideološko – ali pa kar vsesplošno – razcepljenost ameriške družbe, ki se izraža ne zgolj na “terenu”, ampak preko družabnih omrežij, kjer alternativna dejstva, lažne novice in teorije zarote posameznika prepričajo, da presega razumevanje lastne resničnosti in se s tem mentalno dvigne nad nevedno ljudstvo. Sofisticiran humor, simpatični – četudi rahlo nerazviti – liki, odlična igra ter privlačen misterij naredijo iz filma izvrstno žanrsko zabavo z globjim pomenom, pa vendar se zdi, da si je Novak za svoj celovečerni prvenec zadal preveč ambiciozno nalogo, ki ji ni docela kos. Z drugimi besedami; Vengeance je film, ki ne pove premalo, ampak skuša povedati preveč, kar lahko gledalce zmede do točke, da izgubijo rdečo nit, na več mestih pa se tudi zdi, da Novaka bolj kot zgodba in liki zanima serviranje sicer subtilnega družbenega komentarja. Pa vendar gre za prvenec in kot tak s seboj prinaša pričakovane začetniške napake, ki jih bo Novak v prihodnje nedvomno izbrusil.