The Wheel (2021)

Rating: 8 out of 10.

Kaj se zgodi, ko se kolesje navidez srečnega zakona nenadoma ustavi in se je potrebno soočiti z lekcijami iz krute resničnosti? To vprašanje gledalcu zastavi romantična drama The Wheel, ki predstavi zgodbo mladih zakoncev Albee in Walkerja, ki se po osmih letih skupnega življenja znajdeta na razpotju; ona bi rada končala razmerje, on pa predlaga, da ga poskušata rešiti z izletom v kočo sredi gozda, kjer si bosta s pomočjo knjige za pomoč parom v stiski zastavljala vprašanja, ki temeljijo na brutalni iskrenosti. V reševanje njune potapljajoče se ladje se vplete še nekoliko starejši par, ki pa je tik pred poroko, vendar ob pogledu na sprta zakonca tudi sama začne dvomiti v pravilnost svojih odločitev. Okvirni zaplet spominja na obratno različico klasike Who’s Afraid of Virginia Woolf, vendar pa je The Wheel v svoji obravnavi težavnih odnosov precej bolj poetičen in oprostljiv, še posebej do glavnih junakov, ki ju z ravno pravšnjo mero očarljivosti in pristnosti odigrata Amber Midthunder in Taylor Gray. Režiser in scenarist Steve Pink tako ustvari film, ki je zelo blizu življenja in včasih boleče zareže v rane vsakega propadlega razmerja, vendar s čudovitimi panoramskimi posnetki neokrnjene narave, toplim humorjem in občasno hudomušnimi dialogi v zgodbo vnaša veliko optimizma in upanja za srečen razplet zgodbe, ki se odvija pred gledalčevimi očmi. Navkljub temu pa The Wheel ni film, ki se zadovolji s preprostimi in naivnimi rešitvami konfliktov in ostaja zasidran v resničnosti, katera sporoča, da v življenju včasih ni dobrih in slabih ljudi, ampak zgolj posamezniki, ki se trudijo držati pokonci in iskati srečo, vendar slednje včasih – ne glede na trud in močno voljo – ne najdejo. In tedaj se je treba okleniti boleče odločitve, ki nas bo hkrati prizadela kot tudi osvobodila. The Wheel je minimalistična, vendar zrela in očarljiva romantična drama, ob katerih se bo marsikateri gledalec vprašal, če je srečen in kaj lahko za srečo stori sam.

The Gray Man (2022)

Rating: 4 out of 10.

Akcijski triler The Gray Man, sveži celovečerec bratov Joeja in Anthonyja Russa, ki sta sicer najbolj poznana po režiji nekaterih boljših poglavij v Marvelovem superherojskem vesolju, je še pred uradnim izidom zbudil pozornost s podatkom, da je s svojim orjaškim 200-milijonskim proračunom daleč najdražji film, ki je nastal v produkciji platforme za pretočne vsebine Netflix. To pa je tudi žal edini podatek, po katerem si bodo gledalci pričujoči film zapomnili; če je bil prejšnji film bratov Russo, kriminalna drama Cherry, rahlo podcenjen in čisto soliden žanrski izdelek, je The Gray Man pregrešno draga izguba časa, ki je nastala – vsaj takšen vtis dje – zgolj za to, da bi gledalci dve uri spremljali pretepaške balete, pokanja z orožjem, divje pregone z avtomobili, bučne eksplozije in naglo skakanje med različnimi eksotičnimi lokacijami po vsem svetu. Ti elementi so resda ključnega pomena za zadovoljiv akcijski spektakel, vendar pa morajo biti medsebojno povezani z vsaj na silo zanimivo zgodbo in všečnimi / zanimivi liki, česar pa The Gray Man ne premore. Že zgodba je obupno klišejska; spet imamo opravka z nadvsem sposobnim tajnim uslužbencem ameriške varnostne agencije CIA, ki med izvajanje rutinske misije ugotovi, da so njegovi nadrejeni namazani z vsemi smrdljivimi žavbami, zato se znajde na begu pred nekdanjim psihopatskim (in ne pretirano bistrim, četudi nas film želi prepričati v nasprotno) kolegom, ki ga želi umoriti s skupino mednarodnih profesionalnih morilcev. To, da je zgodba posejana s praktično vsemi možnimi žanrskimi klišeji in ne zmore postreči niti z enim nepredvidljivim zasukom, je v okviru akcijskih spektaklov moč pričakovati, toda The Gray Man nima prav nobene duše v sebi; je boleče rutinski, razvlečen (navkljub hektičnemu tempu) in prazen, kar je posledica tudi tega, da so vsi liki enodimenzionalno dolgočasni, še posebej osrednji, ki ga odigra tokrat vidno nezainteresirani Ryan Gosling, medtem ko Ana de Armas in Billy Bob Thorton v večini kador zgolj statirata. Mogoče še največ pozornosti zbudi razposajena igra zlikovca Chrisa Evansa, vendar tudi njemu ni namenjeno dovolj časa, da bi se lahko znebil kartonske prezence risankastega barabina. The Gray Man s svojim praznim spektaklom upraviči orjaški proračun, toda ali gledalci res zahtevamo preveč, če bi nam akcijski filmi občasno servirali bolj zanimive in manj generične vsebine?