The Hunt (2012)

Rating: 8 out of 10.

V zadnjih letih t.i. “cancel” kulture oz. kulture “brisanja” vsega, kar daje vtis problematičnosti, politične nekorektnosti in neobčutljivosti, se zdi, da lahko vsak postane tarča obsodb, ki so včasih utemljene, so pa tudi primeri, ko te ne držijo vode. Danska drama The Hunt režiserja, scenarista in pionirja dogme Thomasa Vinterberga, se osredotoča na slednje; na to, kako lahko neumna izmišljotina sproži tragični učinek snežne kepe, ob katerem je javnosti relavantna zgolj tista “resnica”, ki se ujema z njihovimi prepričanji, medtem ko je možnost zagovora praktično neobstoječa. Ta enako tragična kot tudi absurdna situacija doleti Markusa (čudovito zadržan Mads Mikkelsen), sicer priljubljenega in predanega vzgojitelja v vrtcu, ki se mu podre svet ob novici, da ga je ena od deklic obtožila nespodobnega razkazovanja. Lokalna skupnost, ki jo vodi predvsem manična histerija pretirano zaščitniških staršev, Markusa brez oprejemljivih dokazov označi za pedofila (starši in Markusovi sodelavci neprestano ponavljajo, da otrokom verjamejo, ker otroci nikoli ne lažejo) in tudi ko na policiji uspe dokazati svojo nedolžnost, se zdi, da ljud nočejo spremeniti svojega mnenja in so celo pripravljeni uničiti njegovo življenje. Glede na okvirni zaplet bi pričakovali, da je osrednja tematika filma The Hunt pedofilija, vendar temu niti približno ni tako; Vinterberg s srhljivo natančnostjo, prefinjeno provokacijo in brutalno iskrenostjo razkrije absurdno tragičnost in moralno dvoličnost situacije, kjer se širša javnost postavi nad vsa sodišča in zakone ter trmoglavo sledi resnici, katero se ji zdi lažje sprejeti. Če nekoliko pretiravamo; The Hunt je filmska prerokba tistega, kar je bilo pred slabim desetletjem obravnavano kot slaba šala, danes pa je to postalo strašljiva resničnost. Resničnost, kjer so poenostavljene sodbe in histerični lov na čarovnice pomembnejši od dejstev. In nenazadnje tudi resničnost, kjer sodišča ne obstajajo, ampak zgolj princip zob za zob.

Hidden (2005)

Rating: 9 out of 10.

Polega Gasparja Noeja je avstrijski “enfant terrible” Michael Haneke eden od najbolj provokativnih, drznih in do gledalca brutalno neusmiljenih filmskih posebnežev, katerega filmi pogosto visijo na meji med fascinatnim, utrujajočim in včasih že kar odvratnim. Njegov deveti celovečerec, psihološki triler Hidden, se v ničemer ne odmika od režiserjevih stalnih tendenc k grajenju enigme, katere razrešitev morebiti sploh ni pomembna; tokrat se v labirintu paranoje, nezaupanja ter neprijetnega brskanja po preteklosti znajdeta zakonca Laurent, ki nekega dne prejmeta skrivnostno pošiljko z videposnetkom njune hiše, zraven pa je priložena krvava otroška ilustracija. Kmalu zatem se pred hišo pojavi nova pošiljka s posnetki, žena začne prejemati srhljive telefonske klice, medtem ko mož sumi, da se za identiteto zalezovalca skriva znanec iz mladosti z močno zamero v srcu. Hidden je film, ki že z uvodnim, več minut trajajočim statičnim kadrom hiše glavnih junakov, gledalcu nakaže, da bo moral ohraniti visoko mero potrpežljivosti, saj Hanekeja bolj kot trosenje sledi in namigov, ki bi pojasnili dogajanje, zanima težavna dinamika odnosa med zakoncema, ki ju grozeča skrivnost psihično vse bolj utruja ter v njuno navidez vzorno življenje vnaša nemir, izgubo zaupanja in krivdo. Haneke s premeteno potezo, da dogajanje venomer zavija v debelo meglico enigmatičnosti, uspe ustvariti napet, tesnoben in vzdušen film z močnim suspenzom in namerno zamolčanostjo bistva zgodbe pred gledalčevimi očmi. Je Hidden alegorija na kolektivno krivdo francoske družbe zaradi njene krvave in nasilne preteklosti v obdobju kolonizalizma? Gre za strašljiv triler, ki človeka svari pred neobvladljivim nadzorom, ki ga nad nami izvaja moderna tehnologija? Mogoče za namerno zakomplicirano, vendar v svojem bistvu preprosto družinsko dramo o izdanem zaupanju in potlačenih travmah? Kdo ve… Hidden skozi dve uri, kolikor traja, pušča vse možnosti odprte in ob pomoči vrhunskih igralskih predstav Daniela Auteuila in Juliette Binoche na gledalcu pusti močan vtis, pa četudi ob zaključku ne bo dobil odgovorov na temeljna vprašanja. Kot je bilo že nekajkrat povedano; včasih je potovanje pomembnejše od cilja.