Nemška zaporniška drama Great Freedom se ponaša z zanimivo premiso; po koncu druge svetovne vojne v Nemčiji zavlada svoboda, ki pa je dana zgolj izbranim, medtem je mnogo posameznikov zaradi svojega “neprilagojenega” obnašanja trpi hude kazni, med drugim tudi sedenje za rešetkami. To doleti tudi Hansa (Franz Rogowski), ki je na podlagi 175. člena, ki kriminalizira homoseksualnost, večkrat poslan v zapor, film pa ga spremlja skozi tri različna obdobja; leta 1945, ko je takoj po osvoboditvi iz koncentracijskega taborišča vržen v ječo, leta 1957, ko med zaporniki spozna ljubezen svojega življenja in leto 1963, ko naveže intimen odnos z dolgoletnim tovarišem in obsojenim morilcem Viktorjem. Drugi celovečerec režiserja in scenarista Sebastiana Meiseja se skoraj v celoti odvije v notranjosti neimenovanega zapora in razgalja grozljivo resničnost “svobodne” povojne Nemčije, ki je kazensko preganjala homoseksualce in jih degradirala na raven divjih živali, film pa hkrati ustvarja nenavaden kontrast med iskanjem resnične ljubezni za zidovi ustanove, kjer pogojev za ljubezen skorajda ni; nasilje, vsakdanja represija in toleranca do homofobije trčijo ob idilično razmišljanje glavnega junaka, ki si želi svobodne ljubezni. Meise poda vzdušen in dokumentarističen vpogled v povojne nemške zapore ter s pomočjo odličnih igralcev dobro izriše kompleksno dinamiko likov, zaradi katere zgodba nikoli ne postane sentimentalna. Žal pa ima Great Freedom to napako, da je predvsem na ravni predstavitve likov dokaj plitek in ne poda veliko razlogov, da bi nam zanje moralo biti mar; o glavnem junaku Hansu gledalec ne izve praktično nič, razen tega, da je homoseksualec, hkrati pa se zdi, da svoje ljubimce vidi zgolj kot objekte za potešitev lastnih seksualnih potreb. Film ne poda veliko razlogov, da bi bili čustveno vpleteni v usodo osrednjega lika, medtem ko so stranski še manj zanimivi in znova osredotočeni na eno samo karateristiko; da so bodisi geji ali narkomani. Great Freedom vsekakor ni slab film, toda res je škoda, da z vsem ponujenim potencialom izpade površinsko in na trenutke celo dolgočasno.

Za nepoučene; Dukla je bil rudnik na Češkem, katerega je leta 1961 doletela ena od najhujših rudniških nesreč v zgodovini države. Tedaj je v notranjosti rudnika izbruhnil močan požar, ki se je začel z bliskovito hitrostjo širiti po rudniških rovih, nesreča pa je zahtevala življenja kar 108 rudarjev, med katerimi je bil najmlajši star komaj 16 let. Dukla 61, češki TV film v dveh delih, odpira spomin na omenjeno tragedijo, okoli nje pa splete zgodbo o povsem običajni delavski družini, kjer je oče Milan zaposlen kot rudar v Dukli, njegovim stopinjam pa želi slediti najstarejši sin Petr, ki se odloči opustiti študij ter s službo v rudniku preživljati sebe in svojo nosečo dekle Jano. Prva polovica obsežnega družinskega epa je osredotočena na enako ganljiv kot tudi grobo realen prikaz težavnega odnosa med očetom in sinom, film pa hkrati brez odvečne nostalgične sentimentalnosti in neobčutljivosti odpre vpoglev v surovo okolje nekdaj izredno cenjenega poklica rudarja, kateremu delo ne predstavlja zgolj vir zaslužka, ampak pomemben del njegove identitete. Film izvrstno zajame vsa načela delavstva, katerih ne smemo pozabiti; tovarištvo, čast, solidarnost, surov smisel za humor ter ljubezen do družine, za katero rudarji v prvi vrsti prelivajo znoj in kri. Dukla 61 prepričljivo obudi obdobje Češke Republike v primežu komunističnega režima, pa vendar bi bilo zelo krivično trditi, da je film političen. Ravno nasprotno; namesto velikih idej in širokopoteznih družbenih sporočil se osredotoča na življenja spregledanih in na rob družbe odrinjenih posameznikov, hkrati pa ohrani določeno mero kritične drže, še posebej pri izpostavljanju opomina, da bi se tragedijo lahko preprečilo z npr. boljšim upoštevanjem varnostnih navodil. Dukla 61 je tako spoštljiv, čustven in spoštljiv poklon ne zgolj nesrečnim rudarjem, ki so preminuli v omenjeni nesreči, ampak delavskemu razredu nasploh.