Xhafer (Misel Maticevic) je v Nemčiji živeči kosovski priseljenec, ki vsaj na prvi pogled nima težave z integracijo v novo okolje; zaposlen je kot kemijski inženir v uspešnem podjetju, je poročen z nemško ženo, ki piše doktorat, hkrati pa je skrben oče treh otrok. A ko se po napornem dnevu v službi vrne domov, pred vrati hiše najde obešeno podgano. Ta incident sproži osrednji konflikt filma Exile, ki se sprva odvija kot socialna drama o nerazumljenem in šikaniranem priseljencu v primežu ksenofobične družbe, ki se hinavsko roga praktično vsemu, kar ga identificra kot človeka; njegovemu naglasu, navadam albanske kulture in celo “eksotičnem” videzu. Toda filma režiserja in scenarista Visarja Morine se premeteno odreče tako poenostavljeni in predvidljivi obravnavi priseljenske problematike, saj bi takšen pristop slej ko prej vodil v ceneno moraliziranje in pokroviteljsko sentimentalnost. Namesto tega Morina sklene zgodbo preusmeriti v vode enigmatičnega psihološkega trilerja, kjer je glavni junak postavljen pred neprijetno dejstvo; je njegova težavna intergracija v okolje posledica resnične ksenofobije ali pa ga – kot mu v določenem trenutku zabrusi žena – ljudje enostavno ne marajo, ker je aroganten in ciničen človek. Exile (v slovenskem prevodu Izgnanstvo) je tako drzen in provokativen film, ki presega običajno enostranska in ziheraška razumevanja problematik kot sta naraščujoča ksenofobija v sodobni družbi in težaven položaj priseljencev; izgnanstvo v naslovu je kletka, ki jo ustvari glavni junak in se preko nje sooči z lastno identiteto (ali izgubo le te). Ravno zaradi tega drznega pristopa ter z drugimi aduti kot so odlična igra, vrhunsko kafkovsko vzdušje in visoka mera suspenaza se film Exile povzpne med presežke sedme umetnosti, ki nas vedno znova opomni, da svet okoli nas ni tako preprost kot si želimo verjeti.

Vojna, omenjena v naslovu francoske socialne drame At War, je tista, ki se odvija pred našimi očmi skoraj vsak dan, a ji le rekdo namenimo polno pozornost; vojna ponižanega in sestradanega delavskega razreda zoper brutalen birokratski režim, podkrepljen s kruto kapitalistično logiko, kjer je dobiček pomembnejši od človekovega dostojanstva. Režiser in scenarist Stephane Brize, ki mu socialne tematike niso tuje, s pričujočim filmom gledalcem odpre vpogled v ozadje množične delavske stavke, ki izbruhne po tem, ko sicer finančno uspešna multinacionalka Perrin sklene zapreti eno od svojih tovarn v ekonomsko najbolj obubožani regiji v Franciji. S tem dejanjem bi delo izgubilo 1.100 zaposlenih, ki pa niso pripravljeni sprejeti takšne tragične usode, zato pod vodstvom sindikalista Laurenta (francoski igralski veteran Vincent Lindon) organizirajo revolt, ki iz začetniške delavske solidarnosti in upanja kmalu preraste v jezo, medsebojna obračunavanja in nasilje. At War je film, zaznamovan s strogo dokumentarističnim slogom in minimalistično pripovedno nitjo; o večini delavcev gledalec ne izve veliko (še največ razvoja je deležen Laurent), saj so njihove vloge zreducirane na statiste v stavki oz. na njihov boj za ohranitev službe, kar je v kontekstu filma pomembnejše od poglobljenih prikazov njihovega vsakdana. Kar pri filmu najbolj preseneti, pa je to, da Brize pri portretiranju stisk delavskega razreda ni niti malo sentimenalen ali pokroviteljski in brez cenzure razgali tragičnost misli, da revolucija oz. upor večkrat žreta svoje otroke in v delavcih prebudita dvome, strah in celo hinavščino. Pa vendar je At War v svojem bistvu še vedno film, ki na neolepšan, krut in radikalen način prikaže tragične razsežnosti donkihotovskega boja malega človeka s kapitalističnimi mlini na veter.