Vid Šteh

To, da se Hollywood v zadnjem desetletjuu na vse kriplje trudi biti “buditeljski” (oz. “woke”), ni presenetljivo in v svojem bistvu nič, kar bi označili za škodljivo; časi se spreminjajo in z njimi so tudi vse močnejše zahteve po rasni / spolni / karkšnikoli že raznolikosti, razbijanju predsodkov ter roganju stereotipov in klišejev, ki jih je vrsto let v filme vnašal patriarhalno oz. pretežno belsko usmerjeni hollywoodski sistem. Vsi ti očitki so resda na mestu, toda zdi se bizarno, da čezlužnikom v vsej svoji progresivni in buditeljski drži še vedno dela preglavice ustvariti film, ki bi deloval napredno, hkrati pa ne pokroviteljsko in neiskreno. The Princess je primer tovrstnega buditeljskega filma; fantazijska melodramatična akcija v ospredje postavi bojevniško princeso, ki se zbudi vklenjena v grajskem stolpu in prisiljena v poroko z zlobnim aristokratom, vendar dekle uspe pobegniti in s pomočjo znanja borilnih veščin krene na maščevalni pohod proti (pretežno moškim) sovražnikom. Priznati je treba, da sama zasnova filma ni slaba in na prvi pogled se zdi, da se film radikalno roga pravljičnim stereotipom o nemočnihi princesah, ki pasivno čakajo na rešitev, toda The Princess se tako močno trudi biti progresiven, radikalen in feministično naravnan film, da izpade kot parodija oz. kot nekaj, kar bi ustvarili skrajno desničarski filmarji z namenom roganja “woke” kulturi. Pustimo ob strani obupno predvidljivo in formulaično zgodbo, štorasto spisane dialoge, ki gledalcu dobesedno polagajo v usta, kako mora razmišljati, resnično ceneno produkcijo ter leseno igro (s častno izjemo Joey King v glavni vlogi, ki vsaj vloži nekaj truda v svoje delo); glavni problem pričujočega filma je ta, da nam znova želi servirati lik močne ženske, ki pa ne premore nobene globine ali osebnosti. Bolj kot oseba, s katero se lahko poistovetimo, daje vtis feministične ikone, ki pa ni dovolj zanimiva, da bi nam ostala v trajnejšem spominu. Film sicer postreže z nekaterimi vznemirljivi akcijskimi prizori (pa pustimo ob strani dilemo, kako lahko koščena princesa brez težav premlati celo hordo izurjenih vojakov, ki niso sposobni niti zavihteti z mečem), toda za njimi ni ničesar, kar bi gledalca čustveno vpletlo v dogajanje. The Princess je tako dober dokaz, zakaj je filmska “woke” kultura še vedno tarča posmeha.

Vojna pogosto rodi odpor in odpor rodi revolucijo in revolucija rodi državljansko vojno in državljanska vojna se prelevi v bratomorno klanje. Ta pretresljiv mehanizem bojevanja skozi zgodovino človeštva je žal obsojen na ponavljanje, medtem ko se ljudje iz težkih življenjskih lekcij zelo malo naučimo. The Wind That Shakes the Barley, epska vojna drama mojstra filmskega socialnega realizma Kena Loacha, omenjeni potek vojnega stanja prikaže skozi oči dveh bratov Damiena in Teddyja O’Donovana, ki se znajdeta sprva na skupnih, nato pa na nasprotnih straneh krvave vojne za irsko neodvisnost (1919 – 1921), ki se je sčasoma razvila v irsko državljansko vojno (1922 – 1923). Loach se v svojem značilnem realističnem stilu ter izrazitem poudarku na prikazu tegob delavskega razreda v obdobju turbolentnih družbenih razmer odreka za žanr vojega filma žal prepogosto prisotnemu patriotizmu in sentimentalni poetiki, namesto tega pa je gledalec deležen trpkega vpogleda v verjetno najbolj občutljivo poglavje irske zgodovine. Film, katerega poganjata odlični igralski predstavi Cilliana Murphyja in Padraica Delaneyja v glavnih vlogah, skozi izmišljeno zgodbo dveh bratov odlično izpostavi tragičnost narodove razklanosti, ki skuša loviti ravnotežje med sledenjem svojemu poslanstvu ter realističnem ohranjanju položaja, ki bi zahteval čim manjše število civilnih žrtev. In četudi je Loach s svojimi filmi vedno na strani delavskega razreda oz. malega človeka, je The Wind That Shakes the Barley v prvi vrsti namenjen razpravi, ne pa obsojanju na račun tega, katera stran si je v vojni zaslužila več gorja, hkrati pa Loach ne odmika pogleda od notranjih razprtij revolucionarnega gibanja, ki so pogosto vodila do še več krvavih konfliktov. Z drugimi besedami; The Wind That Shakes the Barley predstavi sicer dokaj staromodno in na trenutke predvidljivo zgodbo o bratih na nasprotnih straneh bojišča, vendar so njeni brezkompromisni realizem, zgodovinska avtentičnost ter vzdušje dovolj močni, da lahko film brez dvoma uvrstimo med še enega od Loachevih presežkov.