Stil in vsebina sta ključni sestavini vsakega filma, četudi je treba priznati, da pri komercialnih izdelkih pogosto prihaja do prevlade prvega nad drugim. Tudi v primeru orjaške uspešnice Top Gun, ki je daljnega leta 1986 podirala rekorke gledanosti in zgolj s 15 milijonskim proračunom v blagajne prinesla kar 24 – krat večji zaslužek (ca. 360 milijonov dolarjev), z nepozabnim soundtrackom in frajerskim stilom postala ključni element popkulture 80. let, v stratosfero izstrelila vroče zvezdnike kot sta Tom Cruise in Val Kilmer, hkrati pa je poskrbela za močan dvig popularnosti poklica vojaškega pilota. In naj si o izdelku mislimo, kar hočemo, toda nesporno dejstvo je, da je Top Gun eden najbolj vplivnih in za mnoge kultnih filmov vseh časov. Pa vendar je potrebno odvreči nostalgična očala ter pustiti evforičnost javnosti ob strani ter videti film za to, kar žal je in tu akcijska drama režiserja Tonyja Scotta žal krepko pogrne. Ko je namreč govora o prevladi stila nad vsebino, je Top Gun vsekakor posebnost, saj je njegova vsebina pravzaprav stil; celoten film je hollywoodsko zlikana, kičasta, medlo odigrana (večina igralcev, vključno s Cruisom, Kilmerjem in Kelly McGillis v filmu zgolj pozirajo kot lutke za modne piste), melodramatična, obupno klišejska in površinska reklama reklama za ameriško vojsko. Da ne bomo krivični; film vsekakor očara z nekaterimi vratolomni akcijskimi prizori letenja med oblaki, hkrati pa postreže z odlično glasbo, ki je absolutno predobra za tako prazen in kozmetičen film… vendar pa je to – če smo popolnoma iskreni – hkrati tudi vse, po čemer se večina ljudi film spomni. Razen če omenimo še nekatere zabavne homoerotične podtone, ki so najverjetneje nenamerni, a vendar toliko bolj za počit smešni. Pa vendar; koga po vseh teh letih sploh briga, če je Top Gun boleče povprečen film? Dejstvo je, da brez tega filma tudi 80. leta ne bi bila takšna, kot se jih mnogi radi spominjajo. In to bo za mnoge gledalce več kot dovolj.
